Kako mediji poročajo v primeru Izraela in Palestine, zakaj se izogibajo rabi besed, kot so okupacija, apartheidovski režim in kolonializem ter zakaj se vzpostavlja politično preračunljiva podpora Izraelu s strani Združenih držav Amerike in posledično mnogih drugih držav? Na ta in še številna druga vprašanja sta sinoči odgovarjala Kristina Božič, sicer po izobrazbi pravnica, ki dela kot novinarka za neodvisni portal Mešanec, ter Boris Vasev, novinar MMC RTV Slovenija. Pogovor je moderirala direktorica Pekarne Magdalenske Mreže Urška Breznik, potekal je v okviru programa Knjižnice tete Rose.
"S takim diskurzom se odločiš, na kateri strani si. Si na strani zatiralca."
Pred sporazumom iz Osla je bilo govora o apartheidu
Problem se je začel pred več kot sto leti v času Balfourjeve deklaracije, ko je britanska vlada izrazila pripravljenost pri uresničevanju sionističnega projekta – za vzpostavitev doma za judovsko ljudstvo v Palestini, ki ga bo varovalo javno pravo, je uvodoma objasnila Kristina Božič. "Naša vpletenost v Palestino se začne po drugi svetovni vojni, ko se projekt gradnje sionistične države nadaljuje in hkrati Evropa s slabo vestjo zaradi holokavsta pristane na to, da gre za ozemlje brez ljudi in za ljudi brez zemlje, kar bi bilo judovsko prebivalstvo predvsem iz Evrope. Vendar pa to ni bilo res, saj je bilo ozemlje poseljeno, imelo je ogromno zgodovine, mest in spominov ljudi, ki so tam živeli. Palestinci omenjajo nakbo kot palestinsko katastrofo, ko je bilo iz palestinskih domov najprej izgnanih 750.000 Palestink in Palestincev, do tega je prišlo zaradi do požigov, umorov, pobojev takratnih judovskih milic. Zdi se, da se ta proces ves čas nadaljuje. Leta 1948 pride odločitev Združenih narodov, kako bi ozemlje razdelili in bi bile dve državi, ena za Palestince in ena za Izraelce. Prelomnica so še spopadi leta 1967, ko se umaknejo arabske države in Izrael zasede vse, kar danes razumemo kot izraelsko ozemlje. Ves čas ostane nekaj Palestincev znotraj izraelskega ozemlja, ljudje so izgnani v druge države, kjer ostajajo tudi danes palestinski begunci. Želijo se vrniti in se ne morejo, saj to Izrael to neprestano onemogoča," je razložila Kristina Božič. Nadalje je dejala, da je pomembna prelomnica tudi sporazum iz Osla v začetku devetdesetih in pred tem nenasilna prva intifada, ki je prisilila Izrael, da so se začela pogajanja.
"Etnično čiščenje Palestinskega prebivalstva z območja Palestine se nadaljuje do danes, kar se zdi hkrati šokantno, hkrati pa je popolnoma normalizirano."
Opozorila je, da se je pred sporazumom iz Osla v devetdesetih vleklo sporednico z dogajanjem v Južnoafriški republiki ter se govorilo o apartheidu, po podpisu pa se je na vse to pozabilo in se začelo govorit o rešitvi dveh držav, a kot je dejala, si Izrael predvsem prizadeva za polastitev vsega. "Etnično čiščenje palestinskega prebivalstva z območja Palestine se nadaljuje do danes, kar se zdi šokantno, hkrati pa je popolnoma normalizirano," je pojasnila in dodala, da ne gre za tako kompleksno vprašanje, kot se ga običajno predstavlja v medijih in da bi bile rešitve preprostejše, če bi se stvari pravilno poimenovalo in opisalo. Boris Vasev jo je dopolnil, da od leta 1967 govorimo o okupaciji, kar je tudi uradno stališče Združenih narodov, ZDA, Evropske unije, celo vrhovnega sodišča Izraela, ki je izrecno zapisalo, da je Zahodni breg pod vojaško okupacijo. "Sami nimajo nobenih pretvez, da je to območje sporno ali predlog pogajanj. Do sebe so lahko iskreni," je dejal in dodal, da Palestinci govorijo o okupaciji od leta 1948. Vasev je razložil, kako se je predvidela delitev zemlje in začetek etničnega čiščenja.
Ne gre za interpretacijo, ampak za dejstva
V razpravi so problematizirali medijsko poročanje, ki se večinoma dogaja le takrat, ko pride do spopadov in so žrtve tudi na izraelski strani. Vasev je dejal, da bi se slika popolnoma obrnila, če bi mediji poročali, da palestinska gibanja izstreljujejo rakete zoper svojega okupatorja. "Naloga medijev bi morala biti, da bi javnost prej prišla do odgovorov in do bistva problema," je prepričan Vasev. Božičeva je pozdravila Vasevove kolumne na MMC-ju in dejala, da se novinar redko znajde v takem okolju ali uredništvu, kjer je prisotno zavedanje o moči besed, najpogosteje pa se v medijih zgolj kopira že napisano brez globljega razmisleka. Božičeva je prepričana, da ne bi smeli pozabiti, da se Palestinci vsakodnevno borijo in da novinarji ne bi smeli obupati pri poročanju, preden obupajo Palestinci. Božičeva meni, da bi morali od mednarodnega sodišča zahtevati, da presoja o zločinih in presodi, če gre za apartheid, nato pa bi morale ostale države primerno ukrepati. Kritična sta bila tudi do poročanja javne televizije, ki se ne poslužuje očitnega termina, kot je okupacija. Objasnila sta, da gre za popoln nadzor Izraela nad Palestinci, zato ne moremo govoriti o enakovrednih silah. "Ali se ima Izrael ima pravico braniti kot okupator na okupiranem ozemlju," je Vasev dopolnil sicer pogosto tezo, da ima Izrael pravico do samoobrambe.
"Mediji bi morali nehati bežati pred dejstvi."
Gre za frače in kamne na eni strani in izraelske oklopnike na drugi, je pojasnila Božičeva in opozorila, da gre večinoma za miroljubne proteste ter da palestinsko gibanje ni le Hamas. "Mediji bi morali nehati bežati pred dejstvi," je dejala. Vasev je prepričan, da prihaja do takšnega medijskega poročanja pogosto zaradi lenobe, izraelske propagande in islamofobije. Odgovornost za objektivno poročanje z dejstvi je tako na medijih, ki pa svojo nalogo trenutno slabo opravljajo, sta prepričana. "Tukaj ne gre za interpretacijo, ampak za dejstva. Uporabljajo se izrazi kot varnostne sile, napetosti, spopadi, ki pa služijo zgolj temu, da ustvarjajo občutek, da poročajo, v resnici pa gre le za ustvarjanje dodatne zmede in pasivno postavljanje na stran tistega, ki zatira. S takim diskurzom se odločiš, na kateri strani si. Si na strani zatiralca," je bil jasen Vasev.
