Ob obletnici smrti Maistrovega borca Benedikta Zeilhoferja (1891-1978) je bila 5. julija. In takrat je venec na njegov grob na pobreškem pokopališču v Mariboru položil predsednik Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor Aleš Arih. Zeilhofer se je rodil v Poljčanah očetu Jožefu, po poklicu je bil učitelj, in materi Ivani, ki je prihajala iz zavedne slovenske kmečke družine Hrastnik z Zgornje Polskave. Po končanem učiteljišču je opravil še šolo za rezervne oficirje. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil poslan na rusko bojišče, nato še na soško fronto, kjer je sodeloval pri "čudežu pri Kobaridu", preboju v 12. soški bitki.
Ob razpadu Avstro-Ogrske se je pridružil generalu Maistru v Mariboru. Ta mu je 1. decembra 1918 poveril poveljevanje 155 možem 6. stotnije Mariborskega pešpolkana z nalogo zasesti Obmurje vse od Špilja do Radgone. Zeilhofer je Radgono brez odpora, a ob protestih lokalnih oblasti tudi zasedel. Radgona je predstavljala strateško naraven dostop iz Slovenskih goric v Prekmurje, ki je bilo takrat še pod madžarsko oblastjo. Čeprav je v mestu vladal navidezen mir, je Zeilhofer vedel, da je ta zgolj začasni, saj Nemci iz svojih rok niso izpustili vseh vzvodov oblasti. Tako je bilo vse do zgodnjih ur 4. februarja 1919, ko so združene nemško-madžarske čete Bauernkommande pod poveljstvom Johanna Mickla (oba starša sta bila slovenskih korenin, sam pa je črko c dodal svojemu priimku šele leta 1922, da bi ta zvenel bolj nemško) napadle branilce Radgone.
Po večurnem boju, v katerem je bil Benedikt Zeilhofer težko ranjen, a je vztrajal v poveljevanju kar s slamnjače, se je izkazalo, da sovražniku kljub šestim jurišem ni uspelo zavzeti mesta. Branilcem bi moral priti na pomoč hrvaški Karlovški bataljon s sedežem v Celju, a je v Špilju zavrnil prevoz v Radgono. Kot zanimivost – to je bataljon, ki je v Mariboru julija 1919 zadušil upor zoper del slovenskih vojakov v mestu, ki so se uprli zaradi slabih razmer v vojski in nestrinjanja s srbsko monarhijo. Kljub uspešni obrambi tega mesta pa smo Slovenci izgubili Radgono za diplomatsko mizo. Po pogodbi iz Saint-Germaina so morale enote SHS Radgono zapustiti 26. julija 1920. Velja mnenje, da ubranitev Radgone ni bila zaman, saj so z nemškim vojaškim neuspehom propadle realne možnosti po izvedbi plebiscita na ozemlju med Muro in Dravo, za kar si je prizadevala Republika Nemška Avstrija in kar so med pogajanji izdatno politično sponzorirali Italijani kot antantni zmagovalci prve svetovne vojne.
Benedikt Zeilhofer je po okrevanju nadaljeval boj za severno mejo; sprva je bil s svojo enoto nameščen v Juriju ob Pesnici, 25. maja 1919 pa je s svojim polkom krenil v ofenzivo na Koroško. Po zaključenih bojih je nadaljeval službovanje v kraljevi vojski, kjer pa je kot Slovenec doživel več razočaranj. Ob okupaciji leta 1941 se je v Mariboru priključil odporniškemu gibanju, a bil leta 1942 aretiran in izgnan na Tirolsko, kjer je bil vse do leta 1945.
Maistrov borec, odlikovan z redom belega orla z meči V. stopnje, je jesen svojega življenja preživljal v Kamniški ulici v Mariboru, kjer je tudi umrl. Morda bi bilo prav, da se ob priliki, ko bo v Poljčanah nastala kakšna nova ulica (in se ne zgolj preimenovala obstoječa), spomnijo na svojega pogumnega, načelnega in narodnozavednega rojaka.
