Od NOB, ki ga poznajo vsi, do Tesle, ki ga ni

Proslava s posebnim protokolom in častnimi možmi pred spomenikom generala Maistra. Čakanje na randi, sedeč na temeljih znamenja sv. Florijana iz 17. stoletja. Šobljenje ustnic in iskanje najboljšega profila v objektiv pametnega telefona pred fontano z Gaberijevimi modernimi vilami. Dirka otrok in psov po vznožju tako imenovanega Kodžaka, spomenika NOB Slavka Tihca, in vzpenjanje po Kužnem znamenju. Štirje dokaj tipični ali vsaj možni primeri. Medtem ko pri prvih treh najbrž nihče ne trene z očesom, je četrti primer - plezanje otrok za ograjo in po stebrih, sicer kopije Straubove teatralne baročne kompozicije na Glavnem trgu v Mariboru, ki opominja na kugo, bralko Večera tako vznemiril, da je jezo raztrosila na glas. Njen odziv je spodbudil razmislek o tem, kako ljudje dojemajo, spoštujejo spomenike, ali jih sploh vidijo, poznajo. Kje so meje in ali se funkcija spomenikov spreminja?

Kdaj je plezanje po spomeniku dopustno?

"Plezanje dobesedno po Kužnem znamenju seveda ni primerno," je jasna Breda Kolar Sluga, direktorica Umetnostne galerije Maribor (UGM). "Tako kot tudi ni treba skakati po prav vsakem grmu in vsega počečkati. To, če otroci plezajo po podnožju spomenika NOB, kar zelo radi počno, pa mislim, da ne škoduje spomeniku. Na ta način je sprejet pri mladi generaciji in z njim vzpostavijo prvi stik, četudi morda ne vedo, za kaj točno gre," direktorica dopušča svobodnejše, bolj sproščeno dojemanje. Meje se brišejo. Tisto, kar je bilo pred leti prepovedano, neprimerno, je danes sprejemljivo, vendar za navidezno lahkotnostjo ne bi smeli umanjkati kontekst, zavedanje in spoštljivost.

Vodene ture po spomenikih v Mariboru

UGM spomenikom in drugimi umetniškim postavitvam v javnem prostoru namenja veliko pozornosti. Brega Kolar Sluga pravi, da so skozi leta in projekte zaznali, da "se ljudje ne zavedamo, mimo česa hodimo. Obeležij ne opažamo v zgodovinskem smislu, recimo, komu ali čemu so posvečena. Pozabimo in se hitro navadimo na neko postavitev v prostoru in težko presekamo utečenost."

Plod omike in ideologije

Akademski kipar Darko Golija, profesor na Pedagoški fakulteti v Mariboru, je prepričan, da zaradi "odličnih aktivnosti UGM raste zavedanje, da so spomeniki med nami in da pomembno soustvarjajo mesto Maribor. Spomeniki so od nekdaj sestavni del kulture bivanja in oplemenitve prostora, katerih prvotna vloga je, da nas spominjajo na pomembne dogodke ali osebe, nam vlivajo samozavest, nas navdihujejo, poučujejo, opozarjajo, usmerjajo, opredeljujejo in tudi ločujejo, na primer pripadnike enega naroda od drugega, ene religije od druge, zmagovalce od poražencev," našteva kipar. "Seveda so spomeniki tudi plod omike, ambicioznosti in ideoloških vrednot določene skupine ljudi in kot takšni podvrženi njihovim zmožnostim, težnjam in spremembam."
Golija meni, da so obstoječa mariborska spomeniška kiparska dela v okolju generalno dobro sprejeta. "Vandalizma ali teženj po njihovi odstranitvi, kakršne zdaj spremljamo po številnih mestih, ni, tudi nekdanje pobude za prestavitev Tihčevega spomenika na Trgu svobode, ki je rešen sesutja in obnovljen, vsaj kolikor je meni poznano, ni več," pove. Kakšni ekscesi in bolj odmevne ideološke, politične drame se okrog spomenikov v Mariboru v zadnjem času niso dogajali. Je pa bil zato, spomni Breda Kolar Sluga, iz Mestnega parka umaknjen doprsni kip Edvarda Kardelja.
Po njeni oceni stanje in vzdrževanje mariborskih spomenikov, nad katerima bdita Zavod za varstvo kulturne dediščine in občinski urad za kulturo, ni slabo. Ni pa niti vzorno, marsikaj bi se dalo izboljšati, celo z manjšimi finančnimi vložki, če je denar običajno ovira. ​"Postavitve bi bilo smiselno opremiti z napisi, informacijami, tudi virtualno, saj bi to lahko vplivalo na včasih bolj spoštljivo ali igrivo držo do postavitev," eno od idej navede direktorica. Problematična, v slabšem stanju in manj dostopna so tista obeležja (na primer železničarjem), ki stojijo na zasebnih zemljiščih. Posegi tam so zapleteni. Odbor za spomenike, ki svetuje Mestni občini Maribor, je nefunkcionalen. Širšega, strokovnega premisleka kiparjev, likovnikov, urbanistov, okoljevarstvenikov, zgodovinarjev in drugih relevantnih mislecev o vstopu obeležij, skulptur v javni prostor praktično ni.

Zgrešena krožišča, kopije in stihija

Ko poskuša potegniti vzporednice z drugimi narodi, kakšen odnos gojijo do kulturne dediščine, direktorica UGM ne more mimo sosedov. "Če se primerjamo z Italijani, ki lepoto in umetnosti že od otroštva razumejo kot del svoje dnevne potrebe, je naše mesto v katastrofalnem stanju. Pri nas tega zavedanja, izobraženosti in spoštovanja ni," ugotavlja Breda Kolar Sluga. Manjka ponotranjena, subtilna percepcija. Tudi tako imenovani arhitekti mariborskega miljeja, odločevalci na oblasti v zadnjih letih niso blesteli po sofisticiranem odnosu in smislu za kulturo.
Darko Golija dodaja podobno, da je "Maribor pred več desetletji imel strokovno komisijo za postavitev javnih spomenikov, žal česa takšnega danes nimamo in se na tem področju obnašamo stihijsko. V novejšem obdobju se kaže znatno nazadovanje in neambicioznost mesta Maribor na tem področju, ki se izraža v slabih in klišejskih figurativnih izvedbah, pa tudi v postopkovno, vsebinsko in estetsko zgrešenih mestnih krožiščih ter v postavljanju številnih minornih spominskih plošč in prenešenih kopij."

​Odlični portreti, mešanica socrealizma in modernizma

In kakšen je prispevek profesorja, kako poskuša izboljšati razmere? Golija trdi, da se trudi, da njegovi "študenti, ki prihajajo iz različnih krajev, uvidijo, zakaj so nekateri mariborski spomeniki takšni, kot so, katere so njihove odlike pa tudi, kako jih lahko vrednotijo v primerjavi s podobnimi vrhunskimi deli po svetu. Študentom izpostavljam predvsem nekatera odlična portretna dela v Mariboru, denimo Tršarjev portret Frana Miklošiča in Gojkovičev portret Antona Trstenjaka. Na več primerih spomenikov, predvsem pa na primeru Tihčevega spomenika NOB in Batičevega spomenika Borisu Kidriču, jim razložim razumevanje naše posebnosti v zgodovini likovne umetnosti - mešanice socrealističnih in modernističnih vplivov." Kot pedagog mlade spodbuja, da bi postali "pobudniki za postavitev kakovostnih del v njihovih okoljih. Skušam jih spodbuditi tudi k oddaljevanju od klišejskih likovnih rešitev in k vnašanju bolj drznih in atraktivnejših sodobnih kiparskih praks v kiparska dela. Te v Mariboru zelo pogrešam, podobno kot tudi ambicioznejšo in bolj strokovno razpravo in odločanje o postavitvah spomenikov v javnem prostoru," je kritičen.