V Mariboru trenutno živi okoli 160 ljudi s statusom osebe z mednarodno zaščito. Njihove zgodbe so različne, poti do zaščite pa ne najlažje. "Slovenija je ena izmed strožjih držav pri podeljevanju oziroma priznavanju statusa osebe z mednarodno zaščito, azilni postopki so zato lahko dolgi in izčrpni, tako da ima vsak, ki tukaj dobi tak status, zanj zagotovo upravičen razlog," pojasni Urška Živkovič, vodja Dnevnega centra za migrante Maribor. Ravno zaradi izčrpnih postopkov in intervjujev, ki jih migranti opravljajo že pred obiskom centra, jih o tem, kako in zakaj so prišli, v centru ne sprašujejo še dodatno. Zgodba tako ostane stvar posameznika.
Ključna je socialna povezanost
V Mariboru v okviru humanitarne organizacije Slovenska filantropija, ki deluje v javnem interesu na področju socialnega varstva, trenutno tečeta dva projekta, Orientacijski program oziroma tečaj slovenske birokracije in Dnevni center za migrante, ki je nastal kot podaljšek Orientacijskega programa. "Ugotovili smo, da ljudje, ki prihajajo sem, potrebujejo precej več kot zgolj tečaj, kako preživeti v slovenskem birokratskem sistemu. Potrebujejo družbo in socialno povezanost," je razložila Živkovičeva in še pojasnila, da so v centru, ki ga je v preteklem letu obiskovalo 131 ljudi, trenutno zelo aktivni pri učenju slovenskega jezika, organizaciji prostočasnih aktivnosti in zagotavljanju učne pomoči. "Tudi v času epidemije koronavirusa je bilo delovanje centra vsakodnevno, vendar omejeno. Večinoma smo delovali po telefonu in na osnovi videoklicev, učne pomoči so se preselile na vse možne aplikacije."
Marca se je zaključil projekt MIND – mentorstvo za integracijo mladih migrantov, v okviru katerega je mlada oseba z mednarodno zaščito dobila svojega mentorja, slovenskega vrstnika, ki je svojemu varovancu pomagal do lažje integracije v družbo vrstnikov.
Ve, da kot tujec marsikje nisi lepo sprejet
Shivan Wakas, 20-letni Sirec, ki je v Maribor prišel pred dvema letoma, je eden izmed rednih obiskovalcev dnevnega centra. Na življenje v Mariboru se je, kot pravi, kar hitro navadil, saj je mesto precej manjše od večmilijonskega sirskega Alepa, od koder prihaja. "Tukaj se dobro počutim, želim si ostati v Sloveniji, samo slovenščina je tako težka," pove z nasmehom. Tako kot zaradi zapletenega jezika in birokracije imajo migranti nekoliko več težav tudi pri iskanju stanovanja. Kot pojasnjujejo, lastniki velikokrat nočejo oddati stanovanj tujcem, zato je iskanje stanovanja dolgotrajno in zaradi slabšega znanja jezika tudi zahtevno. "Velikokrat se mi je že zgodilo, da so najemodajalci, potem ko sem povedala, od kod prihajam, prekinili telefonsko zvezo. Seveda niso vsi takšni, nekateri nas razumejo in nam skušajo pomagati," razlaga 21-letna Iranka Zahra in doda, da jo je bilo življenja v Sloveniji sprva strah, saj je vedela, da kot tujec marsikje nisi lepo sprejet, vendar, kot pravi, če si aktiven, delaven in se hitro naučiš jezika, so odnosi z lokalnim prebivalstvom boljši. "Sedaj sem v vaši državi, če delam slabo, delam slabo za vašo državo. Če pa študiram in delam, lahko pomagam vašim ljudem in sem koristna za vašo državo," pojasni Zahra, ki po končani srednji zdravstveni šoli želi študirati babištvo.
"Če študiram in delam, lahko pomagam vašim ljudem in sem koristna za vašo državo"
Več podpore od mestne občine
V društvu se trudijo, da bi ljudem z mednarodno zaščito in tudi drugim tujcem, ki živijo v Mariboru, zagotovili varen prostor, vendar si želijo, da bi bili pri svojem delu deležni nekoliko več podpore Mestne občine Maribor. "Odvisni oziroma financirani smo od projektov, vendar bo ministrstvo podprlo zgolj projekte, ki so dobro podprti v lokalni skupnosti. Podporo drugih organizacij imamo veliko, nekoliko več pa bi je na tem področju potrebovali od občine," pravi Živkovičeva. Veliko težav jim povzroča predvsem najem prostorov, saj projekti, na osnovi katerih se društvo financira, ne predvidevajo financiranja najemnin, tako se morajo na tej točki znajti sami. "V drugih občinah, kjer izvajamo takšne aktivnosti, imamo več podpore, v Ljubljani recimo so dobili zase celo hišo. Občina bi nam lahko prišla naproti s tem, da bi nam ponudila brezplačne prostore, za katere bi mi plačevali stroške porabe," pojasni vodja centra. Velikokrat so jim s prostori zato pomagale druge organizacije, saj so le tako lahko zagotovili kontinuiteto. Brez tega v Mariboru najbrž ne bi bili več aktivni.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
