Tatjana Vrbnjak
Pes prislovično velja za človekovega najboljšega prijatelja, a lahko je še mnogo več. Zaradi dobrega voha, sluha, vzdržljivosti, privrženosti človeku, visoke sposobnosti učenja in drugih lastnosti je pse mogoče naučiti marsikaj: eni odkrivajo zakopane pod ruševinami, drugi zavohajo prepovedane droge, tretji čuvajo ovce v naravi, invalidom pa so v pomoč psi pomočniki: slepim psi vodniki, gibalno in senzorno oviranim psi spremljevalci, epileptikom in ljudem s težavami v duševnem zdravju psi družabniki.
Psi pomočniki invalidom zelo spremenijo življenje na bolje in jim prinesejo veliko sreče in veselja
Usposobili že 30 psov pomočnikov
V desetih letih delovanja društva so inštruktorji Canisa usposobili 30 psov pomočnikov: 16 psov vodnikov, sedem psov pomočnikov, štiri pse terapevte in tri pse družabnike. "Njihovi" psi so v pomoč invalidom ne le v Sloveniji, ampak tudi v Avstriji, Nemčiji, Srbiji in celo Turčiji.
Šolanje psa stane 15 tisoč evrov
"Šolanje psa stane najmanj 15 tisoč evrov. Uporabnik ne prispeva nič," pravi Darinka Lečnik Urbancl in dodaja, da so kot prostovoljno, humanitarno društvo odvisni predvsem od donacij in sponzorstev ter prostovoljnih prispevkov. Zdravstvena zavarovalnica namreč sofinancira šolanje psov le nekaterim slepim, po zakonu o izenačevanju možnosti invalidov pa so do njega upravičeni le težko in najtežje gibalno ovirani, to pa pomeni, razlaga Darinka Lečnik Urbancl, da se za vse druge kategorije invalidov (gluhe, paraplegike, epileptike, osebe s cerebralno paralizo itd.) šolanje psa pomočnika iz proračunskih sredstev ne sofinancira in stroške krijejo z zbranimi donacijami in prispevki. Za šolanje psov vodnikov je mogoče prispevati tudi z SMS-om s ključno besedo PES5 na številko 1919; s tem se daruje pet evrov.
Ko je videl belo palico, se je pes skril pod mizo
Tu in tam, na srečo bolj poredko, se zgodi, da invalid s psom pomočnikom ne ravna tako, kot bi bilo treba. "Največkrat invalidi psa preobremenijo, torej od njega zahtevajo, da dela cel dan. Pes tega ne zmore, enako kot mi tudi on potrebuje počitek in prosti čas. Vem za primer, ko se je pes skril pod mizo, ko je gospa vzela v roke belo palico ... Ali pa če slepi zahteva, da ga pes pomočnik spremlja na bučni koncert - kaj ima pes, ki sliši nekajtisočkrat bolje od človeka, tam početi? To je zloraba psa!" pravi Darinka Lečnik Urbancl. Zgodilo se je že, da so invalidu psa odvzeli.
Kakci niso razlog, da bi slepi ne imel psa
Težave v zvezi s pobiranjem kakcev niso razlog, da bi slepi človek ne imel psa vodnika, pravi Darinka Lečnik Urbancl. "Pravilno izšolan pes ima protokol: na uro točno se hrani, zato vemo, kdaj se iztreblja, naučimo pa ga tudi na ukaz na določenem mestu lulati in kakati, in ko opravi, to tudi 'pove' tako, da se dotakne invalidove roke," pravi Urbanclova
Strokovnost naj dokažejo s certifikatom
Skrbi jo način, kako se v Sloveniji to izvaja. "Čeprav se novela Zakona o izenačevanju možnosti invalidov glede šolanja psov pomočnikov sklicuje na evropske standarde in bi torej njihova uporaba morala biti obvezna, se v praksi to ne upošteva. Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so denimo na razpis za izvajalce šolanja psov pomočnikov povabili vse kinologe. Toda ni vsak kinolog usposobljen za šolanje psov pomočnikov! Zato imamo zdaj v državi sedem ali osem izvajalcev, četudi lahko ustrezen certifikat za šolanje psov pomočnikov predložimo le trije inštruktorji Canisa," pravi Darinka Lečnik Urbancl in dodaja, da je društvo Canis edino v Sloveniji, ki je član Svetovne zveze psov vodičev (IGDF) in tudi Evropske zveze psov vodnikov (EGDF) in Evropske zveze psov asistentov (ADEu).
Ljubezen na prvi pogled
Tjašo Urbanc, ki ima cerebralno paralizo, pes pomočnik Don spremlja že sedem let. "Do njega sem prišla po srečnem naključju. V društvu je med študenti invalidi krožila objava, da kuža, ki je bil šolan za slepo osebo, išče novega lastnika. Mama je poklicala Darinko Lečnik Urbancl, a ji je ta povedala, da bi prešolanje predolgo trajalo, da pa je en labradorec, ki bi ga lahko izšolali zame. Želela sem ga videti, šli smo k Darinki, in ko sem ga videla, sem se v trenutku zaljubila vanj. Darinka je rekla, da bom morala nanj počakati do leta dni, a sva izpit naredila že čez dobrega pol leta; saj sva oba z Donom izjemno hitro dojemala, se učila," se spominja Tjaša.
Don odpira vrata, odpira predale in omare, sezuva čevlje in copata, pobira stvari, ki padejo na tla ... "Življenje mi olajša za 100 odstotkov. V prvi vrsti pa je izjemen družabnik. Tega se ne da opisati z besedami, to mora človek doživeti," pravi Tjaša in dodaja, da ji ob Donu nikoli ni dolgčas. Zaradi Dona ljudje tudi lažje pristopijo k njej, opaža.
Tjaša je doštudirala slovenistiko in primerjalno književnost. Živi samostojno v Ljubljani, vikende pa preživi pri starših. V Ljubljani ima osebno asistentko, ki ji pomaga pri oblačenju in drugih vsakodnevnih opravilih pa tudi pri oskrbi Dona. "Osebna asistentka mu da vodo, hrano, skupaj ga peljeva na sprehod in Dona tudi skrtači - vse to, česar sama ne zmorem."
Don je že družinski član, ne samo Tjašin spremljevalec. Nikoli niti za trenutek ni obžalovala, da ga ima.
