Študentsko življenje v Mariboru: Z masko tudi med kuhanjem in na stranišču

Z obličja mesta Maribor so v zadnjih dveh tednih izginili tudi študentje. Sprehod po največjem kampusu na Gosposvetski cesti je kot po sceni apokaliptičnega filma. Nikjer nikogar. Štuk, ki bi v običajnem času prekipeval od mladostne energije in bučnih zabav, se zdi kot evakuirano območje. Da je za štirimi stenami vendarle še nekaj utripa, izdaja druščina, ki kadi na enem od balkonov, tu in tam je videti kakšno dušo, ki hiti v trgovino.

"Tu je vse mrtvo," sprva zadržano pove Žiga, študent strojništva, eden redkih, ki se prikaže na sceni, in nato bolj zgovorno nadaljuje: "Sploh nimaš občutka, da si v študentskem domu. Ne vem, ali bi lahko preštel na prste ene roke število ljudi, s katerimi sem bil v stiku. Druženja ni, vsi smo po sobah, srečamo se samo, ko gremo na stranišče ali morda v kuhinji."

Tudi Tina, študentka iz doma številka pet, se skozi zaostrene ukrepe prebija stran od domačih, ker ima, kot Žiga, v Mariboru študentsko delo. "Prepuščena sem sama sebi, ni pa panike. Tu imam vse, kar potrebujem. Ko ni službe ali predavanj, si čas zapolnim s serijami, filmi in sprehodi v naravi. Seveda pa pogrešam čage, druženje na fakulteti in razlago profesorja iz oči v oči," našteje bodoča ekonomistka in še pove, da morajo imeti vsi stanovalci poleg mask ves čas pri sebi študentske izkaznice, tudi takrat, ko gredo na stranišče.

Človeški v nečloveških časih

Ker so obiski nestanovalcev prepovedani, morajo biti študentje pripravljeni na legitimacijo. Pravila so stroga, prav tako kazni za kršitelje, v najhujšem primeru sledi suspenz. Študentje so lahko bolj sproščeni le v svojih sobah, povsod drugje morajo nositi masko in upoštevati razdaljo. Tudi med kuhanjem, kar mora biti posebno neprijetno. Druženje je sicer v skupnih prostorih strogo prepovedano. Zabave seveda prav tako. Pa se študentje tega držijo? "Seveda. Poleg tega, da nikogar ni, se tudi sami zavedamo, kakšna je situacija in nihče noče zboleti," komentira Žiga.

V skoraj 2700 posteljah Študentskih domovih (ŠD) Univerze v Mariboru trenutno spi 299 študentov ali dobrih enajst odstotkov. Uradno so lahko ostali le tuji študentje, študentske družine in študentje, ki imajo tam stalno prebivališče. So pa v upravi ŠD vsak primer obravnavali individualno in bivanje dovolili tudi tistim v težkih življenjskih razmerah. "Moramo biti človeški v teh nečloveških časih," pojasnjuje direktorica mariborskih ŠD Maja Ružič Krajnc.

Padejo tudi žalitve in kletvice

Je pa vlada bivanje v ŠD naknadno dovolila vsaj študentom, ki opravljajo za državo pomembne naloge. Ena od takih je tudi Diana Filipič, absolventka zdravstvenih ved, ki pomaga v UKC Maribor, stanuje pa v Quadru v Gorkega ulici. "Nedvomno je zdaj bolj osamljeno," pove tudi bodoča medicinska sestra, čeprav je v istem študentskem domu tudi njen fant, s katerim si čas krajšata s kuhanjem, sprehodi, če ostane kaj časa in volje, pa s pisanjem diplomske naloge. "Imamo pa srečo, ker je naš študentski dom prijeten za bivanje, lepo je opremljen, tu je resnično moj drugi dom," se mladenka ozre po modernem prostoru, kjer poleg Erasmus študentov bivajo pretežno bodoči zdravniki in medicinske sestre. Diana pripoveduje, da poleg zabav in pijač s prijatelji najbolj pogreša kosila na študentske bone v gostilnah, seveda pa tudi domače in njihovo kmetijo. Velik del dneva ji sicer zapolni delo na eni od info točk v UKC Maribor, kjer usmerja paciente, jim meri temperaturo in izpolnjuje vprašalnike o njihovem zdravstvenem stanju. "To delo je okej, dokler ne pride kdo, ki je jezen. Takrat padejo tudi grde besede, od tega, da si počasen in nesposoben, do kletvic. Fizično se name, hvala bogu, še nihče ni spravil," pove sogovornica.

Ko je sončni zahod vrhunec dneva

Najbolj pa so zaradi epidemije prikrajšani študentje na Erasmus izmenjavi. V tem semestru jih je v mesto ob Dravi prišlo 299, od tega jih v študentskih domovih biva 42, med njimi tudi Španki Marina Garcia Villas in Alicia Aluyi del Valle. Namesto da bi spoznavali novo kulturo in se zabavali z novimi prijatelji, večino časa preživita v sobi. "V Sloveniji je bila zdravstvena situacija boljša kot v Španiji in res nisva pričakovali tako strogih ukrepov," zavzdihneta v duetu. "Če je policijska ura, če so zaprte gostilne in če je zaprto vse ostalo, kaj lahko tu sploh počnemo?" takoj zatem retorično vprašata. Časa si ne moreta krajšati niti s študijskimi obveznostmi, saj je teh minimalno, na fakulteto sta lahko šli enkrat samkrat - plačati vpisnino. Nekateri tuji študentje se sicer na pravila požvižgajo in se skoraj nemoteno družijo, občasno jih je ob večernih urah slišati v Mestnem parku. "Zadržujeva se tu, ker nočeva, da se virus širi," se o teh druženjih ne sanja Marini. K sreči obe navdušujejo vsaj drevesa in zelena pokrajina, tako zelo drugačna od domačega Madrida. Doslej sta obiskali Pohorje, redno opazujeta tudi sončne zahode na Piramidi, ki je že prava romarska pot erasmusovcev. Na vprašanje, kakšni so Mariborčani, pa ne vesta. "Edini domačin, s katerim smo v stiku, je receptor v študentskem domu," obžaluje Marina, ki bi svoje bivanje v Mariboru kljub vsemu rada podaljšala v pomlad, in upa, da bo lahko takrat bolje izživela svojo Erasmus izkušnjo.