Profesorici likovne umetnosti Kaji Lukač iz Ruš je bila umetnost položena v zibko. "Je strast, ki se skriva v meni. Z dedkom Mirkom Vovškom sva začela svoje slikarske urice, ko sem bila v vrtcu. Hitro sem spoznala slikarje slik, ki so visele po hiši – Kavčiča, Zela, Pandurja, Goljo itn. Do fakultete sem risala portrete samostojno," razlaga sedaj mentorica in učiteljica v različnih združenjih in projektih. Njeno pestro umetniško ustvarjanje zajema portretno in likovno slikarstvo, otroške ilustracije, vodenje projektov, medijsko založništvo, razstave umetniških del in ne nazadnje tudi mentorstvo nadarjenim otrokom in odraslim v lastni umetniški šoli.
O akademiji sploh ni razmišljala, zato pa je na likovni pedagogiki odkrila svojo strast. "Brez pretiranega truda sem z velikim veseljem opravljala izpite in ob študiju zelo uživala. Letos sem se odločila še za magisterij slikarstva na akademiji za risanje in slikanje," popiše svojo likovno pot.
Umetnost je del vseh
"Umetnost je del nas vseh, saj predstavlja svobodo in stik s človekovo filozofsko platjo. Ko se z umetnostjo pričnemo ukvarjati, odkrivamo delčke sebe in svojega okolja. Takrat pričnemo svet videti drugače in umetnost postane nujna potreba. Tako več ni govora o tem, 'da pač rad slikaš', ampak te določena ideja preganja enako kot lakota ali mraz," še razkrije duhovno plat umetniškega izražanja.
Čeravno sta umetnost in kultura nasploh močno povezani z današnjo družbo, pa biti umetnik in kulturnik predstavlja specifičnost in "težko zaslužen kruh". "Delujem kot samostojna podjetnica, v to so me prisilile razmere, saj je utopija dobiti službo v kulturi. Tako sem naredila tisto, kar počnem najbolje – ustanovila sem svojo šolo. Sem naravni pedagog in imam drugačen pristop do svojih učencev. Iščem posebnosti v posamezniku, pomembno mi je, da pri mojih urah odkrijejo sebe. V šolo sprejmem tako otroke kot talentirane mlade ter odrasle in starejše ljubitelje umetnosti. Delo zahteva veliko predanost, delovnik traja od jutra do večera, a konstantno rasteš," razlaga Kaja Lukač. Slikanje terja namreč tudi stalno raziskovanje in razvoj. Svoj slog ustvarjanja opredeljuje kot raziskovanje različnih tehnik in pristopov, pri čemer v vsem tem ostane rdeča nit, ki jo sama najde v ploskvah, faccettah – po domače kvadratkih, pikslih, ki sestavljajo končno podobo. Tako abstrahira motiv do njegovega značilnega bistva.
Odnosi so najpomembnejši
Mlada Rušanka šele počasi dojema svojo ustvarjalno pot in pravi, da se najbrž še ne zaveda popolnoma uspešnosti lastne likovne šole. Pri tem ji največ pomenita pozitiven odziv učencev in dejstvo, da jih je iz leta v leto več, da so s svojim uspehom zadovoljni in da ne obiskujejo samo ene delavnice, pač pa jo spremljajo, kjerkoli predava. "Zraven šole umetnosti sem izjemno ponosna tudi na lastno ustvarjanje, raziskovanje in ilustracije. Specializiram se za portrete in v zadnjem času veliko ilustriram."
Ob vprašanju, kje bi živela, če bi lahko izbrala katerokoli destinacijo na svetu, Kaja Lukač odgovori: "Sveta sem videla že kar nekaj, tudi živela sem v tujini. Ni toliko pomembno, kje človek je, temveč ob kom je. Pomembni so ljudje, ki te obdajajo, in dom, ki si ga ustvariš. Najpomembnejši v življenju so odnosi. Od tukaj tudi moj navdih. Rada imam ljudi. Predvsem pa mi ob napornih urnikih, odrekanju in predanosti ob strani stojijo moji najbližji. Njihova podpora je moje gonilo, moj navdih, njihovo razumevanje pa moja krila."
Pravi, da ni preveč ambiciozen tip in si ne postavlja visokih ciljev, saj je ugotovila, da je lažje potovati s tokom in da večji uspeh nastane iz reševanja situacij. Prav te dni je v Rušah luč sveta ugledal nov poslikan poligon, za kar je poskrbela prav ona. "Gre za 200 metrov dolg poligon na Šarhovi poti s tematiko pohorske lisičke. Otroci so navdušeni, nastala je prava turistična atrakcija. Mimogrede, sama tematika me je tako prepričala, da sem se lotila pravljice o pohorski lisički. Na izid pa bo še treba malce počakati," zaključi z nasmeškom in se že ozira v prihodnost, ki si je brez likovnega ustvarjanja ne predstavlja.
