Slavko Jalušič
Slavko Jalušič je bil pristni Studenčan, Mariborčan. Kot aktivni državljan je deloval v dobro skupnosti. Verjel je, da smo ljudje predvsem bitja, katerih sposobnost za delovanje in ustvarjanje je neuničljiva. Profesionalno je delal kot učitelj, vzgojitelj in upravnik zapora odprtega tipa v Rogozi. V mladosti je bil tudi športnik in glasbenik. Generacije šole Janka Padežnika se ga spominjajo kot izvrstnega pedagoga, učitelja fizike in tehničnega pouka. Pozneje je bil Slavko predvsem kulturni animator in ustvarjalec. Njegova dejavnost je izražala lokalno pripadnost tradicionalno delavskemu delu Maribora, kjer je bil doma - Studencem.
Od začetka sedemdesetih let do upokojitve je Slavko Jalušič delal v pravosodju. Medtem ko smo bili priče še zadnjim političnim procesom in obsodbam v Sloveniji, se je ponekod v pravosodju začelo jasniti. Ironija je, da prav v zaporih. Ne v vseh, kajti klima tam je bila v največji meri odvisna od vodstva. Slavko Jalušič je bil eden redkih, ki so bili takrat sposobni ustvarjati humane odnose med obsojenimi in osebjem. Razumel je prebujajočo se prakso sproščanja prestajanja kazni, ki so jo proti koncu šestdesetih začeli na Inštitutu za kriminologijo in jo poskušali prenesti iz vzgojnega zavoda še v zapor.
Pod Slavkovim vodstvom je nastajal in se razvijal zapor v Rogozi, prvi zapor uradno odprtega tipa. Sprva je bil resda namenjen predvsem obsojenim za prometna kazniva dejanja, a sčasoma tudi storilcem drugih dejanj, ki niso nevarni okolici. S Slavkom na čelu in z ekipo sodelavcev je postal vzorčni primer zapora, ki je ob ižanskem za ženske dokazoval, kaj pomeni rehabilitacija v najboljšem pomenu besede.
V letih po upokojitvi je Slavko postal samostojni ustvarjalec, skupaj s kolegi je rezbaril in kiparil. Ljubil je les in njegove lastnosti poznal do potankosti. Zanj je bila figura, ki jo je bilo treba "osvoboditi", vedno že ujeta v kosu lesa. Od 2011. je vodil sekcijo Kiparji, ki jo je nazadnje umetniško mentorirala akademska kiparka Vlasta Zorko. Razstavljali so v Mariboru, njegovi bližnji in širši okolici ter na Madžarskem.
Slavko je bil zmeraj, čisto do konca, v pogonu. Sprva v krajevni skupnosti, potem v mestni četrti; zdaj na sestanku kiparske sekcije, zdaj na Lesarski šoli, in že so postavljali veliko leseno skulpturo pred domom četrtne skupnosti. Kot dolgoletni predsednik KD Studenci, ki je po njegovi zaslugi v nemirnih časih ostalo, obstalo in razvilo raznolike kulturne dejavnosti, je imel izjemen posluh za kulturno življenje. Sodelavci in sokrajani ga pomnijo kot neverjetno spoštljivega in mirnega človeka vrednot. Ob nestrinjanjih je znal prepričati z argumenti in pripravljenostjo za pogovor. Zadnji veliki projekt, v katerem je sodeloval, je bila zasnova in izdelava Stenske kompozicije 2019. Postavljena je na zidu ob Lesarski šoli Maribor in je na ogled vsakomur. Za delo na področju kulture je prejel priznanja in zahvale Mestne četrti in KD Studenci ter priznanje Forme vive Malečnik.
Slavko je poudarjal, da družba, nastala z zatonom socializma, ustvarja socialne razlike. Da ni prinesla veliko entuziazma za skupnost, temveč spodbuja individualne interese. Leta 2008 je zapisal, da so nekoč ljudje močno čutili "potrebo po širšem medsebojnem povezovanju in to tudi uspešno uresničevali". Ljudje potrebujemo paleto dejavnosti in smo "kljub težavam še vedno pripravljeni sprejeti nekaj obveznosti, ki nam ne prinašajo samo materialne koristi, pač pa tudi osebno zadovoljstvo".
Slavkove vrednote so danes vse redkejše in podobno kot še kdo, ki je doživljal in soustvarjal tiste čase, se je tudi on žalostil ob današnjih razmerah. Naj nam ostane tolažba, da se dobro v valovih vrača; včasih smo bolj na dnu, potem pa se solidarnost in empatija spet naselita med nami. A ne glede na čas, morda zdaj še najbolj, je prav, da se spomnimo tistih, ki so bili med pionirji humanosti tudi za ljudi na družbenem obrobju. Ime Slavka Jalušiča je med temi pionirji trajno zapisano.
Člani Kulturnega društva Studenci in Slavkovi nekdanji profesionalni sopotniki
