Naš rojak Tone Kuntner je v eni svojih objavljenih pesmi zapisal: "Samo to še opravim,
samo to še postorim, potem se spočijem in umirim." Ni verzov, ki bi lahko bolje in pravičneje označili življenje našega preminulega dolgoletnega prijatelja, zaslužnega univerzitetnega profesorja, doktorja kemijskih znanosti in športnega zanesenjaka Valterja Dolečka, rojenega 20. julija 1939 v Eisenerzu v Avstriji.
Osnovno šolo in gimnazijo je zaključil v Mariboru ter diplomiral leta 1962 na Fakulteti za naravoslovje in tehnologijo Univerze v Ljubljani, na oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo. Podiplomski študij je nadaljeval na isti univerzi in si leta 1965 pridobil naziv doktorja kemijskih znanosti. Kot dijaka se poznava še iz gimnazijskih časov, saj naju po letih loči le slabo leto. Ker sem prav tako bil študent na isti fakulteti Univerze v Ljubljani, na oddelku za metalurgijo, sva se veliko srečevala, saj je bil na svoji fakulteti že takrat kot demonstrator pri laboratorijskih vajah iz fizikalne kemije.
Kot asistent je bil v obdobju 1968/69 na podoktorskem raziskovalnem izobraževanju na Rudgers State University, New Brunswick v ZDA, in leta 1972 na poletni šoli Advanced Study Institute on Charged and Reactive Polymers v Forges-Les-Eauxu v Franciji. V obdobju od 1963 do 1975 je služboval kot asistent za fizikalno kemijo, merjenje in regulacijo ter instrumentalno analizo in si leta 1976 na isti univerzi pridobil habilitacijo v naziv docenta, vendar se je pred tem že leta 1975 tudi redno zaposlil na Visoki tehniški šoli Univerze v Mariboru. Tako sva se tudi oba sočasno zaposlila na isti ustanovi; jaz na oddelku za strojništvo po enajstletnem delu v industriji in on že kot habilitiran docent. Poskušala sva postoriti prav vse za razvoj Visoke tehniške šole in univerze v kraju svoje mladosti.
Dr. Valter Doleček je bil leta 1977 imenovan za predstojnika oddelka za kemijsko tehnologijo, leta 1981 habilitiran v izrednega profesorja in leta 1985 v rednega profesorja za predmetno področje Fizikalna kemija in kemijska tehnologija. S kakšnim zanosom smo takrat opravljali svoje strokovno delo, delo s študenti in tri polna desetletja skupno skrbeli za prostorski razvoj, razvoj laboratorijev in univerze, je danes mlajšim kolegom kar težko razložiti. Prof. Doleček je bil v obdobju 1987-1993 dekan Tehniške fakultete in v obdobju 1998-2007 dekan Fakultete za kemijo in kemijsko tehnologijo ter v istem obdobju tudi član senata Univerze v Mariboru. Več kot 14 let je bil tudi član komisije Sveta za visokošolsko šolstvo za evalvacijo inženirskih programov. Bil je mentor pri številnih diplomah, magisterijih in doktoratih, vodil je mednarodno priznano raziskovalno skupino, napisal dva univerzitetna učbenika ter s svojo raziskovalno skupino ob številnih priznanjih sodeloval in razvijal področji korozije kovin in kemijske termodinamike ter tudi uspešno reševal strokovne probleme v gospodarskih družbah.
Zaslužen je za pristop Slovenije v Zvezo evropskih nacionalnih inženirskih zvez - FEANI. S pripravo zahtevnega elaborata je slovenskima univerzama v Ljubljani in Mariboru uspelo registrirati večino univerzitetnih in visoko strokovnih inženirskih programov v FEANI-indeksu, s čimer je bila za slovenske inženirje podana možnost za podeljevanje naziva EUR ING. Polnih 13 let je bil predsednik slovenskega nacionalnega komiteja FEANI. Njegova bibliografija, v celoti izkazana v Cobissu, izpostavlja predvsem 49 izvirnih znanstvenih člankov, od tega kar 36 v strokovnih revijah s faktorjem vpliva JCR. Za svoje delo na Visoki tehniški šoli je leta 1978 prejel priznanje reda dela s srebrnim vencem, zlato plaketo Univerze v Mariboru leta 1993, plaketo Tehniške fakultete za prispevek k razvoju in napredku fakultete leta 1994 in plaketo ob 40-letnici študija tehnike leta 1999. Leta 2004 je postal član Evropske akademije znanosti in umetnosti v Salzburgu. Zaradi izjemnih rezultatov njegovega dela in širšega prispevka k razvoju univerze mu je Univerza v Mariboru leta 2008 slovesno podelila naziv zaslužni profesor Univerze v Mariboru.
Kot dolgoleten uspešen aktivni igralec tenisa in velik ljubitelj tenisa ter kasneje športni funkcionar je izjemno pomembno vlogo imel tudi pri razvoju mariborskega športa. Leta 1969 je bil v organizacijskem odboru prvega srečanja za Davisov pokal v Sloveniji med Francijo in Jugoslavijo v Mariboru in leta 1970 dveh srečanj za Davisov pokal med Jugoslavijo ter Poljsko in Romunijo v našem mestu. Leta 1977 je bil tehniški vodja evropskega mladinskega prvenstva v Mariboru, od leta 1976 do 1984 je bil vodja strokovnega dela v Teniškem klubu Branik ter v letih 1978 do 1979 tehniški vodja ženske ekipe TK Branik, ki je bila takrat z Mimo Jauševec na čelu dvakrat državni prvak. Bil je podpredsednik TK Branik, predsednik nadzornega sveta TK Branik ter dolgoletni član upravnega odbora TK Branik. TK Branik ga je imenoval tudi za častnega člana.
Leta 1991 mu je Športna zveza Maribor podelila Cizljevo plaketo za življenjsko delo v športu. V obdobju od 1990 do 1994 je bil podpredsednik Mariborskega športnega društva Branik. Od leta 2000 do 2007 je bil član predsedstva Zveze mariborskih športnih društev (ZMŠD) Branik in v obdobju od 2004 do 2016 podpredsednik izvršilnega odbora ZMŠD Branik. V obdobju od 2009 do 2013 je bil podpredsednik Športne zveze Maribor in član sveta zavoda Športni objekti Maribor. V letu 2016 ga je Zveza mariborskih športnih društev Branik imenovala za predsednika ZMŠD Branik. Žal je njegovo dolgoletno uspešno delo v športu prav pred koncem mandata, le slabe štiri mesece pred 120-letnico najstarejšega slovenskega športnega društva Branik, prekinila usoda, ki se ji nihče ne more upreti.
Naj zaključim z mislijo filozofa Emanuela Kanta: "Kdor živi v spominu drugih, ni mrtev." Spoštovani stari znanec, soustvarjalec in prijatelj, velika hvala TI za vse, kar si nam dal. Tisti, ki smo delali s teboj, te ohranjamo v najlepšem spominu. Ob tem izrekamo iskreno sožalje soprogi in trem sinovom. Žal je prišel čas, ko se bomo vsi, ki smo ga spoštovali, z njim pogovarjali le molče.
