Prijazni ubijalec

Ni robot, skonstruiran za zmage, naš kolesarski šampion Primož Roglič, daleč od tega, je iz krvi in mesa in s šibkimi točkami, ki pa jih zelo uspešno skrije. Je pa hudič, če navijače navadiš na zmage, ker je vse ostalo v njihovih očeh lahko videti kot neuspeh. Tudi drugo mesto, čeprav na največji dirki na svetu, francoskem Touru, ali na španski Vuelti ... Tako bi marsikdo pribil, če bi se sobota na španskem smučišču blizu Madrida zasukala le malo drugače. A zasavski as je ohranil mirno glavo in imel še dovolj dinamita v nogah, da je v infarktnem finišu za še eno filmsko zgodbo dobil dirko.

Ne, on navijačev ne pušča ravnodušnih, ampak jih vsakič znova navduši. Niti jim ne dovoli, da bi ga imeli za tragičnega junaka, da bi jokali in ga pomilovali po težkih in ubijajočih porazih, kot je bil v Franciji. Vrnil se je še večji in močnejši, ker ima takšno miselnost, instinkt ubijalca, v športnem pomenu - izjemno močno željo, strast, ambicije in odločenost, da zmaguje in izstopa v svetu sebi enakih. Ker mu na koncu štejejo le rezultati, so temu primerne številke. Že lani je bil edini na stopničkah na dveh tritedenskih dirkah od treh, izbrusil se je še na enodnevnih in je ta čas ne le najboljši kolesar na svetu, ampak tudi najbolj vsestranski. Izjemen je v vožnji na čas, na vzponih, celo sprinter je, se rad pošali, ko pač odpadejo bodibilderji na kolesih, ki so neka posebna sorta.

A ko sestopi s kolesa, je drug človek, najraje bi imel, da bi si ga zapomnili kot prijaznega, je letos skromno dejal v Franciji. Morda se trudi, da bi bil še večji kot - človek. Ne le v zmagah, sploh v porazih, čestitko Richardu Carapazu za fer boj bi kdo tolmačil kot pokroviteljsko, če ne bi izdahnil "chapeau", torej se priklonil, že Pogačarju. Nič čudnega ni, da ima veliko skupnega z drugim našim šampionom, ki slavi te dni. Tako kot Tim Gajser se ne pozabi vsakič znova zahvaliti moštvu, ki mu na viden in neviden način pomaga uresničevati sanje, in se javno ne pritožuje, ko gre kaj narobe. Kisovčanu seveda ni ušlo iz spomina, da so mu Nizozemci dali priložnost, ko so ga drugje še dojemali kot bivšega smučarskega skakalca. Kar jima je tudi skupno z Gajserjem, ki se je z očetom Bogomirjem prebijal na samosvoj način.

A če je svetovni prvak v motokrosu slovenski osamelec med najboljšimi, ima zmagovalec kolesarske Vuelte sebi enakega v Tadeju Pogačarju. Nesmiselno je govoriti o tem, kdo je boljši, veseli, da je Slovenija po njuni zaslugi ta čas velesila, številka ena na svetu. Zgovoren je podatek, da je od včeraj še vedno le sedem držav, ki so slavile na dveh največjih dirkah na svetu od treh v istem letu. Še pomembneje je, da je dvojec odprl oči drugim, ne le kolesarjem, tudi selektorja Matjaža Keka, ki bo s svojimi igralci na delu v prihodnjih dneh, je navduševal Roglič. Pa najbrž še koga širše, kar je v teh negotovih časih toliko več vredno.