Vojislav Bercko
Konflikt v Siriji, ki bo marca stopil v deseto (10!) leto trajanja, dobiva nove, nepričakovane in alarmantne dimenzije. Iz državljanske vojne, v kateri so imele prste in interese vmešane tudi mnoge velesile, se lahko v prihodnjih dneh razvije v pravo meddržavno vojno. Na eni strani sirske vladne sile predsednika Bašarja Al Asada, na drugi strani Turčija nepredvidljivega voditelja Recepa Tayyipa Erdogana. Nekje vmes pa Rusija Vladimirja Putina. Recept za katastrofo je skoraj očiten.
Uradna turška tiskovna agencija Anadolu že dva dni prikazuje posnetke. Videti so kot video igrice, a so krvavo resnični. Iz zraka je videti, kako turška lovska letala uničujejo vozila in "živo silo" sirske vojske. Na ozemlju sirske uporniške pokrajine Idlib. Vse to v zameno za četrtkov sirski letalski napad, usoden za 33 turških vojakov. Ki so bili, mimogrede, na ozemlju Sirije.
V sirski vojni se je še nedavno zdelo, da se bolj ali manj ve, kdo se vojskuje. Potem je čez mejo vdrla turška vojska in v operaciji, cinično imenovani Izvir miru, napovedala, da bo zasedla okoli 500 kilometrov dolg in več kot 30 kilometrov globok pas sirskega ozemlja in tam vzpostavila varnostno območje za begunce. Tudi če bi to bil iskren namen uradne Ankare, tega ni mogoče imenovati drugače kot okupacija. Toda turški predsednik Erdogan je želel predvsem odriniti čim dlje sirske Kurde, ki jih že leta vidi kot podporo zatirani kurdski manjšini v svoji državi in kot potencialno grožnjo. Begunci so zanj sekundarnega pomena.
Zdaj se v Ankari čudijo, da sirske oblasti niso zadovoljne s tem, da je Turčija na območju Idliba vzpostavila ducat nadzornih točk. Ne eni ne drugi se z diplomatskim reševanjem problema praktično sploh niso trudili, zato ni čudno, da je počilo. Toda s tem so postavili v neprijeten položaj tretjega akterja v sirski vojni, mogočno Rusijo, ki po eni strani podpira Asadov režim, po drugi pa gospodarsko in vojaško tesno sodeluje s Turčijo. Ta pa je članica zveze Nato. Če se je še lani zdelo, da se je z umikom ameriških enot iz Sirije razrahljala kvadratura kroga, ta zdaj spet postaja aktualna. Severnoatlantsko zavezništvo je lahko "srečno", da turški vojaki umirajo na tleh tuje države. Če bi bilo obratno in bi sirske sile vdrle v Turčijo, bi to v skladu s 5. členom ustanovne listine Nata pomenilo napad na celotno zavezništvo. Posledice bi bile nepredstavljive.
Vse niti ima zdaj v rokah ruski predsednik Vladimir Putin. On je že od aktiviranja ruskega vojaškega letalstva v pomoč Asadu pred dobrimi štirimi leti resnični gospodar nad življenjem in smrtjo v Siriji in edini, ki lahko spravi za pogajalsko mizo vse zunanje akterje vojne: poleg sebe še turškega predsednika Erdogana in njegovega iranskega kolega Hasana Rohanija. Asada že dolgo nihče nič več ne vpraša. O Siriji odločajo drugi.
