(INTERVJU) Nejc Ekart in Sanja Špindler, naj študenta s Ptuja: Priložnosti je doma dovolj

Najboljši študent prve stopnje v ptujski mestni občini, Nejc Ekart, je diplomiral na študijskem programu Univerzitetne poslovne in ekonomske šole, smer podjetništvo, na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. Že od začetka študija je bilo izjemno aktiven tudi na raziskovalnem področju, tako doma kot v tujini. Najboljša študentka druge stopnje študija, Sanja Špindler, je magistrirala na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, smer arhitektura. Zadnja leta sodeluje pri gradnji radioamaterske postojanke na Ptuju, svoje magistrsko delo z naslovom Revitalizacija območja na severnem robu grajske vzpetine na Ptuju pa je med drugim predstavila ptujskim mestnim svetnikom.

Dosedanji študij sta torej več kot uspešno zaključila. Po kakšni poti pa stopata danes?

Nejc Ekart: "Vpisal sem se na magistrski študij na isti fakulteti in nedavno tudi uspešno zaključil prvo izpitno obdobje. Sicer pa sem zelo aktiven v podjetništvu. Ustanovil sem svoje podjetje, ki se ukvarja z digitalnim svetom, digitalno infrastrukturo, ki se tiče spletnih strani, spletnih trgovin, digitalnega oglaševanja. Razvijamo tudi rezervacijski sistem. Na neki način so šle nekatere stvari, ki sem se jim raziskovalno posvečal v preteklosti, z roko v roki naprej. Vsekakor pa pridobljeno znanje med študijem sedaj prenašam v prakso. To se mi je zdel logičen naslednji korak. Sodelujemo s številnimi podjetji, imamo predavanja, zanje upravljamo določene stvari."

Sanja Špindler: "Zaposlila sem se v mariborskem podjetju, ki se sicer v večji meri posveča inženiringu, imamo pa tudi projektivni del, v katerem sem zaposlena kot arhitektka. V preteklosti sem pri delu v birojih izkusila različna področja arhitekture. Sicer me vleče, kot je jasno tudi iz magistrske naloge, bolj h kulturni dediščini. Trenutno pa se posvečam projektiranju javnih objektov - domov za starejše, vrtcev, šolskih objektov. In to delo me je zelo pritegnilo. Da delaš za ljudi resnično funkcionalno. Razmišljaš o njih, o tem, kako se gibljejo zaposleni, kako se stavba uporablja. Da je seveda tudi lepa. V podjetju tudi iz prve roke dobim informacije o izvedbi projektov, o težavah, ki jih arhitekti nenamerno povzročajo. Dobim povratne informacije tudi od inženiringa, gradbeništva. Tako da kombiniram svoje znanje s praktičnim, izvedbenim. Ob tem sem zaposlena še kot demonstratorka na fakulteti, vpisala pa sem tudi doktorski študij arhitekture v Ljubljani."

Sanja, vi ste med študijem ostali zelo povezani s Ptujem, med drugim zaradi gradnje radioamaterske postojanke.

"Za diplomsko delo sem morala zasnovati enostavnejši objekt. V Radioklubu Ptuj pa so ravno takrat razmišljali o novi postojanki, ker njihova antena nekako ni sodila na zahodni stolp ptujskega gradu. Potrebovali so tudi nove prostore, saj imajo toliko aktivnih članov, da je bilo to smiselno. Sama se z radioamaterstvom sicer nikoli nisem ukvarjala, a živim z njim, saj je oče radioamater. Prav iz te naloge pa se je kasneje razvila moja magistrska naloga. Pojavljalo se je namreč vprašanje, kaj se bo zgodilo z izpraznjenim grajskim stolpom. Posledično pa tudi vprašanje, kaj z vsemi stolpi, ki so prazni. Treba bi bilo razviti neki program. Ko sem se v to poglobila, so se nova vprašanja kar odpirala."

Magistrsko nalogo ste predstavili tudi ptujskim svetnikom. Je to vodilo do kakšnega konkretnega sodelovanja?

"Mislim, da bi, če bi dejansko to delo kdo prebral, lahko iz njega veliko vzeli. Sicer je že to, da sem delo predstavila, super. Tako se vsaj ve, da tako delo obstaja. Bi si pa želela, da ga kdo resnično prebere, saj sem v njem zajela ogromno stvari, veliko področij, tudi razmišljanje, ki morda ni razvito, a je nakazano, da ga je treba razviti za prihodnost mesta."

Katere so torej glavne ugotovitve?

"Predvsem da imamo v mestu ogromno praznih prostorov. Veliko neizkoriščenega. Na primer o mestnem obzidju ljudje marsičesa sploh ne vedo. Tudi sama, preden sem začela delati magistrsko nalogo, nisem vedela za njegovo veličastnost. In se mi zdi škoda, da ni izkoriščeno v tolikšni meri, kot bi lahko bilo. Nakazala sem, kako bi se lahko razvijal srednjeveški del mesta. Za območje pod severnim robom grajskega griča pa je nastala tudi idejna zasnova, ker sem si to želela in se mi je zdelo po vsem študiju smiselno. Konkretno gre za idejo o pohodni poti, neke vrste vstopno točko v mesto, ki poveže Panoramo, rimsko zgodovino in grajski grič, torej srednjeveško zgodovino. Simbolično pa tudi območje tamkajšnjega vrtca, saj je otroke treba vpeljevati v to kulturno dediščino. Meni osebno se namreč, ne glede na magistrsko nalogo, zdi zelo pomembno, da bi že otroke učili o pomenu kulturne dediščine in arhitekturi. Trenutno smo v Sloveniji kar strokovnjaki za samograditeljske dekorativne tehnike. Večini se zdi, da potrebujejo arhitekta samo za papir in podpis. V resnici pa se da narediti marsikaj."

Kje vidite priložnosti za Ptuj?

"Mislim, da na Ptuju manjka vizija več ved. Ne le arhitekturne. Tu je še socialna struktura, program. Že to, da so ljudje pripravljeni živeti v mestu, da so na voljo stanovanja, da jih kdo, če želi, lahko renovira. Ne pa da naleti na milijon preprek. A ni vizije, strategije, kako privabiti mlade in tiste, ki si lahko privoščijo, da bi renovirali, kar finančno ni zelo enostavno. Če nekdo živi v mestu, a nima nobenih želja za stavbo, v kateri biva, se stvari ne bodo premaknile. Tudi odnosi s kulturovarstveniki v resnici ne bi bili težavni, če bi obstajala neka strategija. Zato se mi zdi tako pomembno, da bi že otroke učili o vrednosti življenja v takem mestu, saj bi jo s tem morda nekoliko boj ponotranjili."

Nejc, med vašim pestrim raziskovalnim delom ima posebno mesto preučevanje koncepta pametnih mest.

"Pravzaprav se je začelo v času mojega študija v Kanadi, kjer smo se s profesorjem posvečali 'design thinking' konceptu, ki ga je mogoče aplicirati na mnogo industrij. Pravzaprav gre za to, da človek, preden se loti reševanja nekega problema, tega najprej do potankosti spozna in razume vse okoliščine ter šele kasneje pride do neke zanimive rešitve. Da ne preide prehitro na rešitve. Po vrnitvi iz Kanade se je porodila ideja, da bi iz neke lastne iniciative skupina s profesorji raziskovala koncept pametnih mest, ki so mi bila zelo zanimiva. Preučevali smo predvsem težave pametnih mest že pri njihovi vzpostavitvi. Namreč, kjerkoli na svetu so vzpostavljali pametna mesta, pri čemer govorimo o nivoju višje od pametnih koles ali semaforjev, so mesta vedno naletela na močan odpor ljudi. Saj so pametna mesta skoraj sinonim za nadzor ljudi oziroma nadzor tistih, ki so v tem sistemu. Analizirali smo torej težave, ki so jih mesta imela, kako so jih reševala ter s kakšnimi težavami bi se srečali, če bi hoteli tovrstna mesta vzpostaviti v Sloveniji."

Zdi se, da je pojem pametnih mest pri nas na splošno precej priljubljen.

"Seveda, ker so bili različni razpisi, na katere so se lahko prijavljale občine. Evropska unija ima namreč pametna mesta zapisana kot enega svojih ciljev. Sicer pa mislim, da v resnici le redko kdo ve, kako in kaj lahko za tem vse stoji. Omejitev namreč skoraj ni. Pametna mesta bi na nekem najvišjem nivoju pomenila na primer celotno infrastrukturo, povezano v en sistem. Tu govorimo o tem, da je zelo učinkovito ravnanje z odpadki, javna razsvetljava. Neki cilj pa je, da se optimizira življenje v mestih. Da je stroškovno učinkovito in imajo ljudje od tega največ. Ampak znova: kjerkoli so skušali to uvesti, so naleteli na velike ovire. Mi smo proučevali, kako bi bilo, če bi ljudi aktivno vključili v gradnjo pametnih mest. Zdaj se je namreč dogajalo, da so pametna mesta gradili od zgoraj. Želeli smo videti, kaj bi bilo, če bi ljudje volili predstavnike, ki bi se o tem odločali. Če bi te stvari izvajala lokalna podjetja. Če bi o vseh glavnih strateških usmeritvah ljudje lahko glasovali, dajali svoje predloge. Na to temo smo naredili raziskavo, v katero smo vključili nekaj več kot štiri tisoč ljudi. Pokazalo se je, da je odpor do pametnih mest pri nas relativno visok. Vendar pa bi se ga dalo s participacijo močno omiliti. Medtem ko, kot zanimivost, lokalni izvajalci stanja ne bi niti malo izboljšali. Iz tega smo nato oblikovali predloge, kako bi se bilo v občinah, mestih dobro lotevati koncepta pametnih mest z roko v roki s participacijo."

Ob odličnih uspehih izstopa še ena vajina lastnost. Študijske izmenjave v tujini in ljubezen do potovanj. Bi rekla, da je to kar nuja?

Nejc Ekart: "Rekel bi, da je to kar standard. V prvi vrsti ti to da samostojnost. Iskreno, preden sem šel na prvo izmenjavo, nisem znal niti k od kuhanja, nikoli si nisem sam opral oblačil. Ob tem pa ti seveda dajo tudi drug pogled na svet. Težave, o katerih se pogovarjamo na fakulteti, vidiš v neki drugi luči. Predvsem je bila zame zanimiva izkušnja izmenjava v Kanadi s svojim ameriškim sistemom. Dobiš prijatelje iz tujih držav, hkrati pa prinese tudi nekaj priložnosti za samoto. Tudi to mi je bilo všeč."

Sanja Špindler: "Jaz bi se kar podpisala pod povedano. Sama zelo rada potujem. Ne vem, od kod želja, a vedno grem rada v nov prostor, v novo okolje, med nove ljudi. In to sem mi zdi niti ne neki standard, temveč priložnost, privilegij. Vesela sem, da to izkoristi veliko ljudi. Sploh sedaj, ko je bilo dve leti to težje. Še vedno sem veliko v stiku s študenti in prav zdaj, te tedne, vsi odhajajo na izmenjave. Kar se mi zdi krasno. Po dveh letih je svet znova zadihal. Velko ljudi gre tudi znova smučat, na morje ..."

Kako težko je bilo to obdobje koronakrize za vaju kot študenta, ki sta zaključevala študij?

Nejc Ekart: "Zaradi epidemije sem se predčasno vrnil z izmenjave v Kanadi. Ambasade so začele klicati študente domov. Bil sem še tam, pa ni bilo več komercialnih letov. Bilo je kar težko. Potem se mi je vendarle uspelo vkrcati na enega od zadnjih letov. Kasneje sem si načrtno vzel absolventsko leto. Še poglabljal neka znanja in ustanovil podjetje. Tako da pravzaprav sploh nisem imel študija na daljavo, za kar sem zelo hvaležen, saj mi to nikakor ne ustreza."

Sanja Špindler: "Ob začetku epidemije sem bila v Aziji. Ko sem v Singapurju pričakovala kitajsko novo leto, sem vsem domačim pripovedovala o vuhan virusu, kakor so ga imenovali. Pa nihče doma ni nič vedel o tem, zato sem se odločila potovanje podaljšati. Čez le pet dni pa so se začeli vrstiti klici, sporočila, vprašanja, ali je z menoj vse v redu. Takrat se je namreč v Franciji pojavil prvi primer koronavirusa. Po prihodu domov sem svoj čas - ker študentskega dela ni bilo več, večina študentov pa se je tudi izselila iz študentskega doma - namenila izdelavi magistrskega dela in hkratnemu delu v birojih."

Kje se vidita v prihodnje - v tujini ali v domovini, celo na Ptuju?

Nejc Ekart: "Izkusil sem tujino in se vsekakor vidim v Sloveniji. Ne da bi se bal priložnosti v tujini. A se mi zdi, da jih je tudi tukaj dovolj. Načeloma pa se vidim tudi na Ptuju. S srcem sem vse bolj povezan tudi s Halozami, v katerih mir se iz leta v leto raje umaknem."

Sanja Špindler: "Čutim podobno. Tujina je res krasna, a tam nimaš svojih domačih. Pa tudi v Sloveniji ciljam na to, da bi se ustalila nekje na našem območju. Da bomo šli na fašenk, saj bi to res težko zamudila."