Ključni izziv bo prehod v nizkoogljično trajnostno krožno gospodarstvo

Cilj evropskega zelenega dogovora je jasen: doseči podnebno nevtralnost Evrope do leta 2050, spodbuditi gospodarstvo z zeleno tehnologijo, ustvariti trajnostno industrijo in promet ter zmanjšati onesnaževanje na vseh ravneh. V Evropski komisiji pa so prepričani tudi, da bo s spreminjanjem podnebnih in okoljskih izzivov v priložnosti prehod pravičen in vključujoč za vse. In kaj to pomeni za gospodarstvo?

Dejstvo je, da podnebne spremembe in degradacija okolja, ki smo ji priča, življenjsko ogrožajo ne le Evropsko unijo, pač pa ves svet. Predvsem zato je Evropska komisija sprejela evropski zeleni dogovor kot novo strategijo stare celine za rast. Kot strategijo, ki bo EU preoblikovala v, kot pravijo, sodobno, z viri gospodarno in konkurenčno gospodarstvo. Evropska komisija pomaga državam članicam EU pri oblikovanju in izvajanju reform, ki podpirajo zeleni prehod in prispevajo k doseganju ciljev evropskega zelenega dogovora. Pomaga tudi pri oblikovanju potrebnih postopkov v centralnih in lokalnih upravah ter vzpostavljanju struktur za usklajevanje, ki so potrebne za izvajanje zelenih politik.

V središče evropskega zelenega dogovora so postavili podnebne ukrepe, kjer sicer EU že dosega dobre rezultate, predvsem pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov, hkrati pa ohranja gospodarsko rast. Vendar bo v prihodnjih letih treba storiti še več na tem področju. Za zeleni prehod bo nujna tudi pravičnost, kar pomeni, da morajo vse države članice, regije in sektorju v EU prispevati k prehodu na podnebno nevtralno gospodarstvo. Vendar pa obseg izziva ni enak za vse, kajti regije, ki so odvisne od fosilnih goriv in ogljično intenzivnih dejavnosti, bodo zaradi zelenega prehoda še posebej prizadete in se bodo morale temeljito preoblikovati tako na gospodarskem, okoljskem in družabnem področju.

Ključno bo tudi razogljičenje energetskega sistema

Tudi trajnostni razvoj je v osrčju zelenega prehoda; EU je namreč povsem zavezana, da bo skupaj z državami članicami prevzela vodilno vlogo pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030. Namen določenih 17 ciljev trajnostnega razvoja pa je izboljšati življenja ljudi in zaščititi planet pred degradacijo, da bo lahko podpiral potrebe sedanjih in prihodnjih generacij.

Ključno vlogo v zelenem prehodu bo igralo tudi razogljičenje energetskega sistema, ki je nujno za doseganje podnebnih ciljev EU v letih 2030 in 2050. Ob tem pa mora biti energija varna in cenovno dostopna - tako za potrošnike kot za podjetja. Da bi bilo to mogoče, pa morajo države članice svoje energetske sisteme preoblikovati v povsem povezan, digitaliziran in konkurenčen energetski trg, ki v veliki meri temelji na obnovljivih virih energije. Za to bodo nujne regulativne reforme, hkrati pa je treba omogočiti in spodbujati nadaljnje naložbe v čisto energijo, pri čemer mora biti vodilo energetska učinkovitost.

Tudi promet, ki predstavlja skoraj četrtino emisij toplogrednih plinov v EU in je eden glavnih vzrokov onesnaženosti v mestih, bo treba temeljito preobraziti. Zato države članice že iščejo načine za razvoj pametnih, trajnostnih in učinkovitih prometnih rešitev. Da bi te dosegli, je treba postaviti uporabnike v ospredje ter jim zagotoviti cenovno ugodnejše, dostopnejše, bolj zdrave in čistejše alternative mobilnosti.

Degradacija okolja, ki smo ji priča, pa bo v vse večji meri vplivala tudi na gospodarsko dejavnost. Ker so lahko posledice degradacije predvsem ekstremne vremenske razmere, vpliv na zdravje ljudi in tudi manjša dostopnost naravnih virov, je zaščita naravnega kapitala EU, skupaj s prehodom na z viri gospodarnim gospodarstvom in tudi zaščita ljudi pred pritiski, povezanimi z okoljem, ključne prednostne naloge evropskega zelenega dogovora.

Za dosego zastavljenih ciljev je treba spremeniti zakonodajo

Ko govorimo o gospodarstvu, je ključni izziv na področju zelenega prehoda prehod v nizkoogljično trajnostno krožno gospodarstvo. Za zeleni prehod so v prvi vrsti potrebni izstop iz premoga, ocena porabe in proizvodnje električne energije iz različnih virov leta 2050 kot ciljnega leta za dosego ogljične nevtralnosti ter vključenost energetske stroke v oblikovanje javnih politik. Za dosego zastavljenih ciljev je treba spremeniti zakonodajo, pri čemer je zaradi umeščanja proizvodnih naprav za proizvodnjo elektrike iz obnovljivih virov energije v prostor ključna prostorska zakonodaja.

Gospodarstvo si je za zeleni prehod zadalo nekaj ključnih ciljev, med katerimi so stabilna surovinska oskrba, uporaba geotermalne vode, zanesljiva oskrba z energijo, kjer bo ključna poenostavitev zakonodaje, in

energetska samozadostnost. Kot izhaja iz Slovenske industrijske strategije za obdobje 2021-2030, "zeleni, trajnostni in krožni razvoj gospodarstva ni le trend, temveč je tudi nujnost za ohranjanje dolgoročne mednarodne konkurenčnosti. Prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo v Sloveniji sodi med strateške razvojne prioritete. Ta cilj bomo dosegli s spodbujanjem inovacij, novih poslovnih modelov, digitalno preobrazbo, učinkovito rabo surovin z zapiranjem snovnih tokov in energije ter prilagajanjem na podnebne spremembe."

Ker digitalne tehnologije vse bolj vplivajo na to, kako živimo, delujemo in tudi poslujemo, morajo biti države članice EU sposobne izkoristiti tudi vse bolj digitalizirano družbo in se znati soočiti z izzivi, ki jih ta prinaša. To terja oblikovanje politik in uvedbo inovativnih rešitev, s katerimi bi podjetjem zagotovili zaupanje, kompetence in sredstva za digitalizacijo in rast. Zato bo, so prepričani v Evropski komisiji, prav sistematična in v prihodnost usmerjena raziskovalna in inovacijska strategija ključnega pomena za produktivnejše in bolj zeleno gospodarstvo.

Ker pa so za doseganje ambicij evropskega zelenega dogovora potrebne znatne naložbe, pri financiranju zelenega prehoda pa bo imel ključno vlogo zasebni sektor, so nujne usklajene strategije, inovativni regulativni okvirji in tudi pametni instrumenti, da bi to lahko dosegli. Pri financiranju prehoda bodo zato ključnega pomena tudi nacionalne vlade, saj bodo poslale ustrezne cenovne signale in preusmerile javnofinančne odhodke v trajnostne politike. Prav tako morajo z zelenimi javnimi naročili spodbujati povpraševanje po bolj trajnostnem blagu in storitvah ter zmanjšati ogljični odtis javnih storitev.