VAR-izkušnje iz tujine: K vragu z adrenalinom, če šprica zaman

Ko je svet uvedel VAR, video pomoč sodnikom, smo se v nogometnem svetu takoj razcepili v dve struji: na romantike, ki si nismo znali zamisliti amerikanizacije nogometa, in na tehnične tipe, ki so klicali k seciranju sodniških odločitev. Ker smo romantiki večinoma stara garda, delitev na hitro niti ni bila tako od muh, so pokazale cifre: v lanski angleški raziskavi je polovica mladih rekla, da je VAR napredek, skoraj 70 odstotkov starejših od 55 let pa, da ga je treba ukiniti. A to še zdaleč ni vse, kar se skriva pod površjem pomoči sodnikom v državah, ki so jo že uvedle.

Svetovno prvenstvo 2018 se je še nam konservativcem zdela dobra reklama za VAR. Malo več drame in malo daljše tekme za več poštenja. Sprejmemo, zlahka. Četudi se je tekma vrnila dve minuti v preteklost in je iz nič nastala enajstmetrovka. Toda po evropskih ligah se je začela razraščati čudna anomalija: vsi klubi in njihovi navijači, ki jim je VAR razveljavil zanje ugodno sodniško odločitev, so kričali o krivici. Ko jim je VAR pomagal, je bil le logičen dokaz, da je imel sodnik prav.

Kdo ve, kaj počnejo v Čilu, da jim je uvedba VAR v prvi ligi število dosojenih penalov povečala za 127 odstotkov. Saj ni važno, za pošten nogomet na vseh ravneh naj bi šlo, od Cirkulan do Madrida bi morala nogometna tekma startati z enakih osnov. Pa si marsikje še petega in šestega sodnika ne moremo privoščiti, ker ni denarja za toliko sodniških ekip, ki bi krožile po Sloveniji ali celi Evropi, le kako naj vsem damo VAR. In tega, čeprav je imel prav, ko je podivjal, pred dvema mesecema ni razumel Cristiano Ronaldo v Srbiji, v kvalifikacijah za svetovno prvenstvo, ko naj bi bil zabil gol za zmago Portugalske, saj je videl žogo skoraj pol metra za črto in mu ni bilo nič jasno, ko je ostalo 2:2. VAR nikoli ne bo za vse. Pa še tam, kjer ga imajo, z njim ne zaspijo vedno mirno.

Zamisel, da bo video dokaz razčistil vse situacije na terenu, se je izrodila v naši soseščini. Na Hrvaškem tekme snemajo z dvanajstimi kamerami, v VAR sobi sedijo trije sodniki: eden za pregled posnetka, drugi za presojo in še tip, ki, po domače, najbolj obvlada rolanje posnetka naprej in nazaj. A eno je teorija, drugo praksa. Potem ko so Hrvati v tehnologijo vložili skoraj poldrugi milijon evrov, se je povečalo število napadov na sodnike. Video dokazi so vrnili že skoraj pozabljeno zaklepanje sodnikov v slačilnice. Hja, niti v sobi tam zgoraj niso imuni na pritisk, ki ga prinaša odločitev v časovni stiski. In vsak posnetek tudi ni hollywoodska produkcija iz stoterih kotov. "Čiste zadetke razveljavljajo, VAR in računalniške črte pokažejo, da je gol, pa ga vseeno razveljavijo," je grmel predsednik Rijeke Damir Mišković. In znatno pripomogel k temu, da so na Hrvaškem sredi minulega prvenstva razpustili sodniško komisijo.

Kako je v bolj razviti nogometni Evropi? Hladne številke kažejo, da je v top 5 ligah po uvedbi VAR za 13 odstotkov več penalov. Sodniki tekmo v povprečju podaljšajo za 71 sekund. Rdečih kartonov je za sedem odstotkov manj. In smo spet pri navijačih, hvala bogu, zanje se igra. V Angliji, kjer je fuzbal največji biznis in so zato ankete najbolj pogoste, so v torek objavili izsledke zadnjega, največjega povpraševanja po mnenju navijačev. Zdaj jih še manj, le četrtina, podpira VAR. Strašnih 95 odstotkov jih pravi, da je na nogometni tekmi manj užitka. Kajti veseliš se gola, ki ga nazadnje ni. Ne, navijači se očitno ne strinjajo z uradniki, kakršen je predsednik Fife Gianni Infantino, ki je še nedavno stavil na dramo, rekoč: "Ko se pojavi dvom, preveriš. Čakaš. Dobiš rezultat. To je adrenalin, ki poganja nogomet."