Agnes Kojc ima urnik tako zapolnjen, da se zdi, da ima njen dan več kot 24 ur. Študentka drugega letnika magistrskega študija prevajanja in tolmačenja angleščine na Filozofski fakulteti v Mariboru prihaja iz Jurovskega Dola. Njena mama je domačinka, oče pa izvira iz Lovrenca na Pohorju. Agnes že ima diplomo iz slovenščine in prevodoslovnih študij angleščine. "Že štiri leta sem tudi študentka funkcionarka, prav tako sodelujem v prvi slovenski univerzitetni župniji v Mariboru, kjer se ob sredah srečujemo pri študentskih mašah, hodimo na izlete, veliko debatiramo," našteva Agnes z zelo prijetnim glasom, ki odraža njeno zrelost in moč, ki sta gotovo tudi izraz tega, da se je Agnes rodila s cerebralno paralizo. "A moj duh ni na vozičku," doda z nasmehom.
Prvo pravljico napisala pri štirih
V srednji šoli sta jo starša vozila v Maribor in nazaj, ko je obiskovala Škofijsko gimnazijo Antona Martina Slomška, med študijem pa ji pripada vožnja s študentskim kombijem. "Kupili smo tudi že avto, ki še čaka na predelavo, da se bom s pomočjo asistentov in drugih bližnjih lahko vozila naokoli. Žal so moji refleksi prešibki, da bi lahko sama opravila tudi vozniški izpit," pove. Prosti čas ob vseh aktivnostih sicer najraje nameni pisanju. "Prvo pravljico sem napisala pri štirih letih, pripovedovala je o princeski. Napisala sem jo na trši papir, jo ilustrirala in tako oblikovala svojo prvo knjigo." V srednji šoli je pričela pisati roman in do danes je doživel že peto preobrazbo. "Tema je fantazijska, seveda pa ne manjka romantike." Za zgodbo Eksistenca pisatelja in (ne) navdih je letos prejela literarno nagrado za najboljšo kratko zgodbo Energheia v Italiji. "Mojo zgodbo so prevedli tudi v italijanščino, zmagala pa sem v slovenski konkurenci," pojasni. V italijanski Materi so nagrade v okrnjeni obliki že podelili v začetku septembra, Agnes pa jo bodo slovesno izročili 20. novembra, ob dnevu njene fakultete, v sodelovanju z organizatorjem natečaja in slovenskim veleposlaništvom v Rimu.
"Poskusi, bodi zjutraj zadovoljen"
Vse od srednješolskih let tudi pesni. Pripravila je že tri literarne večere, enega od njih je gostila Knjižnica Lenart, lani pa je svojo poezijo predstavila ob krajevnem prazniku v Voličini. Njene verze je bilo leta 2018 slišati tudi v Salonu uporabnih umetnosti v Mariboru. Poleg pisanja že tudi prevaja in kot prevajalka in lektorica sodeluje pri različnih študentskih projektih. Ob vsem tem ni treba posebej poudarjati, da zelo rada bere. "Med študijem slovenščine sem se navdušila nad Cankarjem, rada posežem tudi po Jane Austen, Oscarju Wildu in Gabrielu Garcii Marquezu, sicer pa je treba, kakor je rad poudarjal eden od mojih profesorjev, slediti tudi novostim, tako da ne morem mimo Nicholasa Sparksa, Paula Coelha, Elizabeth Gilbert, Harukija Murakamija, dobrih kriminalnih romanov in fantazijske literature, prav tako rada preberem kakšnega sodobnega slovenskega avtorja."
Živalsko kraljestvo
Za potrebe hipoterapije pa ima doma konja. "Pika je kobila, Pupa je šetlandska ponijka. Sicer pa imamo doma še mini kozo, morsko prašičko, psičko, mačke, kokoške. Živali in naravo imamo radi vsi v naši družini." Nasploh je Agnes zelo dinamična, meni, da ji ravno življenjske preizkušnje dajejo globino. To se pozna v njenem literarnem ustvarjanju, čemur je zelo naklonjena in predana, saj lahko tako izrazi sebe in odslika družbo. "Poskusi. Ne glede na vse bodi zjutraj zadovoljen, že samo lepo vreme je lahko odličen razlog za veselje," je njen nasvet za polno in dobrovoljno življenje, spodbuda. In za konec še njen verz: "Ko se ljubezen znajde v pesmi, prosim, ne izgubi je nikdar."
