Mami samohranilki in invalidemu sinu grozi, da bosta ostala brez doma na obrobju Ptuja

Vanja Ropič je starejšo hiško na obrobju Ptuja, v kateri danes bivata s šestnajstletnim sinom Vidom, skupaj z bivšim možem kupila pred sedemnajstimi leti, saj sta si, ker je bila noseča, želela ustvariti dom za družino. Najela sta hipotekarni kredit in hiško tudi delno obnovila. Naslednje leto naj bi bilo na vrsti za prenovo tudi zgornje nadstropje. Leta 2004 pa sta dobila sina Vida, ki je pri porodu utrpel poškodbo možganov. Diagnosticirano ima cerebralno paralizo in težko epilepsijo. Popolnoma je odvisen od tuje pomoči, saj je v plenicah, ne hodi in ne govori. Zato potrebuje neprestano nego in skrb.

Da bi Vidu pomagala, je pustila službo

"Vidove prognoze so bile, da ne bo sam sedel, da ne bo sam držal glave pokonci," se spominja Ropičeva. Kljub temu da je imela rada svoje delo osnovnošolske učiteljice, je pustila službo, saj se ji je zdelo, da jo sin bolj potrebuje: "Odločila sem, da delam z njim po sistemu mama terapevt priznane poliklinike Stojčevič Polovine iz Zagreba, kar je pomenilo vsak dan od 4 do 6 ur dela. Zdaj lahko, če ga malo podpiraš, prehodi kar nekaj metrov po najinem dvorišču. Pri petih letih je začel hoditi po vseh štirih, kar sva se učila dve leti," je Ropičeva opisovala leta naporne poti, ko sva sedeli na dvorišču njune hiške. Morda, je dodala, se vse to komu zdi minimalni napredek, a je v veliko pomoč pri vsakdanjem življenju, ker ga ni treba vedno dvigovati, pa tudi velika popotnica za njegovo prihodnost. Danes Vid obiskuje Osnovno šolo Gustava Šiliha Maribor. Zelo rad hodi v šolo, se druži s prijatelji in se vedno znova veseli učenja novih veščin. Ob popoldnevih ga mama pelje jahat, navdušen je tudi nad plesnimi vajami, kamor hodi že drugo leto.

Še nikoli ni prosila za pomoč

Dohodki, ki jih imata z Vidom, so res majhni, a nikoli nista, poudarja Ropičeva, čeprav "finančno dihata na škrge", prosila za pomoč ne pri terapijah ne pri čem drugem. Nadomestilo za izgubljeni dohodek, ki ga prejme od države, znaša 560 evrov, kar je, pravi, vendarle precejšnja razlika od nekdanjega dohodka učiteljice, s katerim težav z odplačilom kredita ne bi bilo. Prejema še 75 evrov otroškega dodatka in za Vida 200 evrov dodatka za nego: "Vmes sem se ločila, bivši mož je izgubil delo in prejema socialno pomoč. In tako enostavno v nekem trenutku nisem zmogla več odplačevati posojila, čeprav sem ga že poplačala kar precej. Zdaj sem leto in pol iskala rešitve z banko, se pogovarjala, da bi mi dali hišo v najem, saj jo je na dražbi kupila banka upnica. A banka ne želi ostati lastnica." Hiša je bila ocenjena na 72 tisoč evrov, banka jo je na dražbi kupila za polovično ceno. Čeprav so ji prišli naproti in jo po enaki ceni ponujajo tudi Ropičevi, torej za 36.700 evrov, je to znesek, ki ji je nedosegljiv. Kupnino mora plačati do konca marca ali pa bosta ostala brez strehe nad glavo.

Vid težko sprejema spremembe

"Poleg tega, da se pravzaprav nimava kam seliti, si sploh ne znam predstavljati, kako bi živela v bloku. Vid spi od osme zvečer pa do šestih zjutraj. Štiri-, petkrat na noč se sicer prebudi, grem k njemu, ga popravim. A v popolni tišini. Zvečer se ne morem tuširati, pomivati posode. Včasih, ko najin pes le hodi po sobi, se zbudi. Tako rahel spanec ima. Če bi živela v bloku, vem, da ne bi spal."

Vid ima še epilepsijo in tudi zato po mnenju njegovega nevrologa in pedopsihologa ni priporočljivo, da se seli. Pa tudi drugače Vid težko sprejema spremembe, zato tudi oče Vida po razvezi obiskuje na njegovem domu.

"Veliko sem naredila, delala z njim. Tu pa se mi res zdi, da mi je spodletelo. Ampak vse ne gre. Ni sicer nekako moj stil, da bi prosila za pomoč. Še ko je treba spraviti voziček čez kakšne stopnice, se potrudim sama. Ampak zdaj pa res ne vidim drugega izhoda," Ropičevo premagajo solze.

Hiška je res majhna, s kuhinjo, Vidovo sobo in dnevno sobo, v kateri spi tudi sama. Največja težava je ozka kopalnica z dvignjeno kadjo za tuš. "Zdaj, ko je večji in težji, je to postala težava. Imam stolček na kolescih in ga stuširam kar sredi kopalnice. Nekako se znajdem," pravi Ropičeva. A v hiški je vsaj mir, ob njej imata košček zelenice, da lahko Vid čim več časa preživi tudi zunaj. Čeprav povsem sama iz leta v leto vedno težje skrbi zanj, pa ji je novo upanje vlil zakon o osebni asistenci, ki je začel veljati lani: "Starši otrok s posebnimi potrebami se vedno ustavimo pri vprašaju, kaj bo z njimi, ko nas več ne bo. S pomočjo tega zakona, ki je po mojem mnenju super, pa Vidu tudi v prihodnje ne bo treba v zavod, ampak je lahko še dolgo doma. Ampak zdaj najprej potrebuje dom," še pravi Vidova mama. In pomoč ljudi je njeno zadnje upanje.