Od takrat, ko so ptujski gasilci pred poltretjim letom izvedli gasilsko vajo na območju ptujskega gradu, se pri zagotavljanju požarne varnosti tod ni nič spremenilo.
Grad brez hidranta
Zanimalo nas je torej, kaj bi se zgodilo, če bi zagorelo na ptujskem gradu oziroma v starem delu mesta. Gasilska vaja, imenovana Žitnica ptujskega gradu gori, je pred dobrima dvema letoma pokazala na hitro odzivnost gasilcev, ki so tudi strokovno usposobljeni za gašenje tovrstnih požarov. A zataknilo se je takrat in bi se še danes pri zagotavljanju dovolj velikih količin vode. Prepotrebnega hidranta na ptujskem gradu namreč ni.
Dovoz le do obzidja
Primož Korošak, poveljnik PGD Ptuj: "Zadnja gasilska vaja je pokazala, da potrebujemo 15, 20 minut, da po naših ceveh 'pripeljemo' na grad vodo iz Drave, ki je neomejen vir vode, kar je pri kakšni večji intervenciji še kako pomembno. Najbližji gradu je hidrant pri Panorami, sicer pa so tudi v starem delu mesta tako delujoči kot nedelujoči hidranti in zato bi bilo še kako nujno, da hidrant postavimo na notranjem grajskem dvorišču in še kakšnega pri žitnici. Težava je namreč tudi, da lahko s cisternami vodo pripeljemo do grajskega obzidja, naprej pa ne moremo."
Varnost ni samoumevna
"Mestna občina (MO) Ptuj se dobro zaveda tveganj, ki jih prinaša necelovita urejenost požarne varnosti gradu. Celotni kompleks, vključno z grajskim hribom, je tudi predmet ZVKDS in konservatorskega načrta, ki naj bi bil zdaj le narejen. Pogovori v zvezi s tem tečejo že več let na relaciji muzej-ministrstvo-občina. Ob nedavnem obisku ministra za kulturo so predstavniki MO Ptuj in muzeja govorili o tej temi ter posebej poudarili izpostavljenost tveganjem. MO Ptuj ima pripravljeno projektno dokumentacijo za hidrantno omrežje na ptujskem gradu, vendar pa z ministrstvom za kulturo še nismo sklenili dogovora o financiranju le-tega," sporočajo iz mestne hiše in dodajajo, da je za zagotavljanje požarne varnosti gradu pristojen njegov upravljavec, torej Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož.
O nujnosti postavitve hidranta se strinjajo vsi, vprašljiv je le način izvedbe
Najpomembnejše hitro javljanje
Pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) poudarjajo, da je naloga upravljavca, naj bo to lastnik ali najemnik, da poskrbi za varstvo pred požarom. Srečko Štajnbaher, vodja mariborske enote zavoda, ocenjuje, da so glavni kulturni spomeniki v Mariboru (Slomškova, frančiškanska cerkev, grad) razmeroma dobro dostopni, pa tudi opremljeni s hidranti, drugačna je situacija le v zgradbah na Koroški cesti in na Lentu, kjer so na več mestih stropi in ostrešja zgradb leseni, veliko je bilo prezidav, ki običajno niso dokumentirane. Med najbolj usodnimi požari kulturne dediščine v Sloveniji je bil zagotovo požar v Rakuševem mlinu. "Tam se je šele po požaru videlo, kakšna škoda je bila pravzaprav storjena," pravi Štajnbaher. V Mariboru sta bila pred leti dva požara v dvorcu Betnava, gorela je tudi cerkev sv. Marije v Slovenski Bistrici.
