Vsak kraj ali mesto ima posebnosti in zanimivosti. K nekaterim so pripomogle naravne danosti, k drugim zgodovinske in arhitekturne zanimivosti. Vse od tega pa velja za naselje Andrenci v občini Cerkvenjak. Spominski zbornik iz 14. julija 1964, ki ga je uredil Ciril Paluc, Andrence opiše: "Razloženo naselje, deloma ob poti v dolini vaškega potoka, deloma po podolžnem slemenu Andrenskega vrha. Domačini razlikujejo dva vrha - Mali in Veki Andrenšak. Vas se prvič omenja v otorkarskem deželnoknežjem urbarju iz leta 1265/67 kot Andresdorf, ko je štela 12 kmetij. Leta 1470 se omenja kot Andreczer, leta 1477 Andreczenperg.
Spadali v okrožje Negova
Leta 1366 je Jochan Latzberger vas prodal ptujskim dominikancem. Vas je spadala v okrožje Negova, podložni pa so bili tudi graščinam Freisburg in Gornja Radgona. Okrog leta 1820 so bili v vasi štirje mitninski mlini in dva hišna, ob Andrenskem potoku. Povprečna nadmorska višina je 250 metrov, na Malem Andrenšaku doseže tudi preko 300 metrov. Zgodovinske znamenitosti so rimska grobišča (gomile) in sledovi mlajše neolitske dobe. Svojo zgodbo ima Andrenska dolina, mimo katere ni šel v svojem romanu Hiša pod vrhom, izdanem leta 1957, pisatelj Ignac Koprivec. 'Pod ploskim vrhom Brezovjaka, tik ob gozdu, ki se s svojimi temnimi gabri in srebrno belimi brezami zamišljeno razpenja po griču, dela malo rabljen kolnik oster ovinek. Kakšnemu vozniku iz ravninskih vasi bi utegnila vožnja tod ugajati, tukajšnji pa so jo zaradi puščobnosti preklinjali. Dober lučaj proč je sredi travnika, stisnjen med nekaj starih vrb, rahlo žuboreči izvir, ki mu ljudje pravijo 'luba vodica'. Ob izviru stoji polomljen križ z grobo izdelanim Kristusom. Okrog križa rastejo koprive. Na kupu kamenja sredi njih je poleti včasih videti kačo, ki se greje na soncu. Jeseni in v rani pomladi, ko bičajo dolino hladni vetrovi, pa pod križem ponoči marsikdaj žari, kakor da bi zlobne oči oprezno otipavale griče. Pod izvirom je plitva mlaka z žabami, s kolmežem in debelim hrastovim kolom pri strani.
Pešpot, ki je šla nekoč mimo križa, so ljudje že davno prestavili k jarku sredi doline, da bi se izognili srečanju s strahovi in z vsem tistim, kar je bil tod že marsikdo videl. Po dolini ne gre ponoči nihče rad. Kogar pa vodi pot po nji podnevi, se požene mimo 'lube vodice', kakor da bi mu gorelo pod petami.'
Izginjali so mlini in tudi jezovi
Andrenska dolina ali graba je bila tudi kraj, kjer je bilo še v 20. stoletju kar nekaj velikih kmetij. Danes pa kmetje tod že dolgo ne meljejo več žita v svojih mlinih. Najdlje je mlel Trojnarov mlin - vse do šestdesetih let prejšnjega stoletja. Mlini so izginjali, za njimi so ostajali le jezovi, a s komasacijo v Andrenski dolini so dokončno izginili tudi ti. A pri starejših vaščanih Andrencev in sosednjih zaselkov spomini na mline in trdne kmetije še živijo. Še pred okoli 70 leti so v Andrencih sejali lan in tu je živel tkalski mojster Anton Kocuvan, ki je s tkanjem vztrajal do konca svojih dni.
Ostala je uganka o pogreznjenem mestu na dnu doline
