Protesti na ulicah Hongkonga in Moskve so nedvomno vznemirili dvojico avtoritarnih voditeljev, kitajskega predsednika Xi Jinpinga in ruskega predsednika Vladimirja Putina. Slednjemu morajo demonstracije v ruski prestolnici, največji v zadnjih letih, precej kratiti spanec, sicer policisti ne bi tako brutalno obračunavali s protestniki. Toda dialog z ljudstvom ga kljub temu ne zanima; namesto tega želi ustvariti vtis, da ima situacijo pod nadzorom – med drugim tako, da se fotografskim objektivom nastavlja oblečen v oprijeto usnjeno jakno v družbi svoje najljubše motoristične tolpe.
Kljub temu so protesti jasen znak, da Putinu pada priljubljenost tudi med rusko elito, katere mnenje ima večjo težo od preostale javnosti. Zadnji dve desetletji so bili njeni nasprotujoči si predstavniki prepričani, da bo najbolj zanesljivo zastopal njihove interese, a zaradi gospodarske stagnacije, ki so jo povzročile sankcije proti Rusiji, se vse bolj zdi, da je prej ovira kot pomoč. Slogan Putin je Rusija in Rusija je Putin, ki ga je bilo pogosto slišati še pred petimi leti, v času ruske priključitve Krima, sprejema čedalje manj Rusov.
Tudi Putinova želja, da bi se zaradi izvolitve Trumpa izboljšali rusko-ameriški odnosi, danes deluje nekoliko kratkovidna, če ne kar popolnoma skregana z resničnostjo. Drži, da mu je Trump naredil uslugo, s tem ko je oslabil institucije ZDA in spodkopal odnose med zahodnimi zaveznicami, po drugi strani pa je ameriška zunanja politika z njegovim prihodom v Belo hišo postala povsem nepredvidljiva, in še huje, njegova administracija sedaj sistematično odstopa od sporazumov o nadzoru orožja, zaradi katerih je bilo področje jedrskih zadev dolgo časa vsaj nekoliko predvidljivo.
Ruske elite se zavedajo, da njihova država tako kot nekoč Sovjetska zveza ne more premagati ZDA v tekmi jedrskega oboroževanja. Na to globoko zakoreninjeno nesposobnost jih je nedavno opomnila tragična eksplozija, ki se je zgodila pri preizkušanju rakete z jedrskim pogonom v ruskem vojaškem oporišču ob obali Belega morja. Nadalje so za razliko od Putina tudi globoko zaskrbljeni nad tem, da bi lahko Rusija postala de facto vazalna država Kitajske, če bi se še bolj oddaljila od ZDA.
Proteste v Hongkongu, ki ne kažejo znakov pojenjanja, je prav tako povzročil avtoritarec, ki je šel predaleč. Začeli so se zaradi predloga zakona o izročanju osumljencev kaznivih dejanj celinski Kitajski. Glede na to, kako nespretno ga je predstavila Carrie Lam, voditeljica Hongkonga, ki uživa podporo Pekinga, je možno, da kitajsko vodstvo z njim ni bilo natančno seznanjeno in se ni zavedalo, kako velike politične posledice bi utegnil imeti. Kakorkoli, odziv kitajske vlade na proteste ji je prej škodil kot koristil.
Ljudska osvobodilna vojska denimo javno grozi s posredovanjem na demonstracijah proti vladi Lamove, prišlo je tudi do napadov na udeležence protestov, ki so jih izvedli pripadniki kitajske mafije oziroma triade. V času napadov so bili policisti sumljivo odsotni, prebivalci Hongkonga pa so prepričani, da je te izvensodne napade podprla Xijeva vlada.
Člani kitajske elite so tako kot Rusi opazili, da njihova država postaja mednarodna izobčenka zaradi ravnanj njenega voditelja
