(BRANJE) Koronavirus, imamo težavo

Težave zaradi koronavirusa imamo vsi. In to različne. Od zelo konkretnih eksistenčnih do namišljenih. Pesti nas naveličanost. Vse. Ne moremo več niti slišati za koronavirus. Pa se še prav začelo ni, jesen in zima sta čas, ko imamo največ težav zaradi okužb dihal. Kot otroci želimo včasih virus izbrisati, ga ne upoštevati, pozabiti. On pa je kar tukaj.

In čeprav ga imamo že popolnoma dovolj, je še zmeraj veliko vprašanj, na katera bi hoteli odgovore. Preproste in jasne. A tu pridemo do enega od problemov. Zdi se mi, da je v znanosti in stroki težava predvsem enostavna komunikacija. Pred dnevi sem gledala oddajo, v kateri je arhitektka razlagala, da je bila njena težava pri načrtovanju lastne hiše ta, da je poznala preveč možnih rešitev, in se ni mogla odločiti za samo eno. Tako tudi drugi strokovnjaki poznamo preveč spremenljivk in dejavnikov, ki lahko vplivajo na vsako stvar, o kateri nas sprašujejo. Jasno nam je, da si ljudje želijo enostavnih odgovorov in razlag, saj smo tudi sami običajno v vlogi poslušalcev. In kot poslušalci zelo dobro razlikujemo med dobrimi, preprostimi razlagami ter praznim govoričenjem ali strokovnim zapletanjem. Vendar se v vlogi razlagalcev kljub vsemu ne znajdemo najbolje. Naši odgovori so prepolni besednih zvez, kot so "najpogosteje bi lahko šlo za", "najverjetneje bi pričakovali", "tega zaenkrat še ne vemo". Zato nas ljudje nehajo poslušati, čeprav si želijo odgovorov.

Znanost ima tudi težavo, da se nič ne zgodi dovolj hitro. Znanost namreč ne reče: "Odkrili smo zdravilo za covid-19." Ne, mi rečemo: "Odkrili smo nekaj, ker bi potencialno morda lahko pripeljalo do razvoja nečesa, kar bi se lahko uporabljalo za zdravljenje covida-19, vendar bo za to potrebnih še veliko dodatnih raziskav." Aprila in maja smo imeli svojih (dobesedno) pet minut, ko so se oči javnosti upajoče ozrle v znanost, ko so nas odkrili kot nekoga, ki bo poskrbel za rešitev situacije. A ker rešitev ni prišla instantno v enem ali dveh mesecih, smo izginili s piedestala in nadomestili so nas influencerji, fitnes trenerji in blogerke.

Različne medicinske stroke imajo malo boljši položaj, saj so si v njih med prvim valom pridobili izkušnje tako sami kot v okviru obširnih mednarodnih študij. A kljub temu imajo nekaj težav. V tiste najočitnejše se ne bom spuščala. Čeprav vsi opozarjamo, da smo na meji zmogljivosti, potem to mejo kar naprej prestavljamo višje.

Poglejmo najprej mikrobiologe. Nam, mikrobiologom, je testiranje tako domače, da sploh ne pomislimo, da bi se lahko kdo vprašal ali celo trdil, da uporabljamo napačne teste; in to nekaj tisočkrat na dan, vsak dan. Pa ne samo mi, ampak ves svet. Vemo, da uporabljamo najboljši možni test. Ne pomislimo, kako pogosto se ljudje sprašujejo, kaj ta test zaznava in ali lahko loči novi koronavirus od vseh drugih. Seveda lahko, saj je prav temu namenjen. Dober test je tisti, ki zanesljivo ugotovi prisotnost točno določenega virusa ali bakterije. In že smo pri naslednji težavi - hitrih testih. Ti bodo hočeš nočeš postali naša realnost. Morali pa se bomo naučiti, da niso tako zanesljivi kot testi, ki jih uporabljamo sedaj. A to je že druga zgodba.

Mikrobiologom nam je samoumevno, da ne delamo testov posamezno in zanj ne porabimo deset minut, ampak da se v laboratorijih na uro naredi na stotine testov in da se z novo organizacijo dela in nabavo dodatne opreme ta pretočnost zelo poveča. Zato nas povsem preseneti in skoraj nasmeji, ko kdo množi 5000 testov z desetimi minutami in dobi ogromno številko ur dela ter zaključi, da 5000 testov na dan v Sloveniji sploh ne moremo opraviti. Seveda lahko in bodimo veseli, da je tako. Čeprav je "delo na robu zmogljivosti" postalo mantra tudi za mikrobiologijo.

Če je mikrobiolog tisti, ki zna dokazati, kateri mikroorganizem bolezen povzroča, in infektolog tisti, ki zdravi bolnika z okužbo, je epidemiologi tisti, ki se ukvarja z nalezljivimi boleznimi z vidika družbe, populacije. Epidemiologi najbolje poznajo ukrepe za zajezitev širjenja nalezljivih bolezni. In epidemiologi imajo res težavo. Če so njihovi ukrepi blagi, kot recimo na Švedskem, jih vsi kritizirajo, češ, kako se lahko tako neodgovorno igrajo s človeškimi življenji. Če so ukrepi zelo ostri in zelo dobro zajezijo situacijo, se bolezen izjemno omeji in ne vpliva več na življenje ljudi. In vsi rečejo, kaj pa je treba teh strogih ukrepov, če pa imamo tako malo primerov! Seveda imamo malo primerov, ampak prav zato, ker smo imeli tako stroge ukrepe. Vidite, blagi ukrepi ali strogi ukrepi – epidemiologi nikoli ne naredijo prav.

Težava je tudi ta, da so stvari, ki jih moramo početi, da bi se zaščitili, tako banalne. Umivanje rok ali razkuževanje, kar je pač bolj priročno. Ali pa tako nenavadne in tuje. Distanca, na primer. Ali res, na tolikšni razdalji naj stojim, ko koga srečam in se želim z njim pogovarjati? Na to se še navajam. Pa seveda maska. Zdi se mi, da je več stopenj navajanja nanjo. Od tega, da je nositi jo neprijetno in smešno, preko tega, da nanjo vedno manjkrat pozabimo, do stopnje, ko se med seboj z napol posmehljivimi pogledi ocenjujemo tisti z masko in tisti brez nje ter eden o drugem mislimo, da smo neumne ovce in ignorantski butci, do tam, ko maska postane del vsakdana.

Kajti ena od glavnih težav, vendar tudi ena od glavnih rešitev je v izkušnji. Seveda je dobro, da je bil spomladanski koronaval tako blag. Bili smo doma. Bili smo junaki, ki so prispevali k reševanju situacije. Ampak, "a si ti poznal koga, ki je bil okužen?" Ne. Situacija je torej rešena. Gremo na kavo. Gremo na počitnice. Izkušnja, ki smo jo pridobili v prvem valu, je bila, da virus sploh ni tako grozen. Zato nas v drugem valu čaka nova izkušnja. Verjetno že vsak od nas pozna koga, ki je bil pozitiven, ki je zbolel, morda nas je veliko bilo v situaciji, ko smo čakali na izvid testa. Tako počasi zbiramo izkušnje o tem, kje vse in na kakšne načine so se ljudje okužili. Razvili bomo občutek, da je virus tukaj, da lahko zbolimo, na kakšen način nas ogroža. In takrat bomo pričeli spreminjati svoje obnašanje. Postalo bo takšno, da bomo naredili čim več, da nas ne bi dosegle kapljice sline koga drugega.

Nakar bo virusa zmeraj manj. Verjetnost, da bi nekoč povsem izginil, tako kot se je zgodilo z njegovim bratrancem, ki se je širil leta 2003 in povzročal sars, je minimalna. Bolj verjetno je, da se bo udomačil, tako kot so se drugi njegovi bratranci, ki jim danes rečemo prehladni koronavirusi in le izjemoma povzročijo hude bolezni. Morda bo koronadoba tudi čas novih odkritij na področju protivirusnih zdravil in novih pristopov cepljenja. Nekaj težav bo odpravljenih in prigode iz koronadobe bodo le še spomin.