(BRANJE) Ožemanje v medijski centrifugi

Občutek zatišja pred neizbežnim, a slutenim viharjem na medijski sceni je prebodla Delova napoved programa presežnih delavcev, ki nakazuje najštevilnejše kolektivno odpuščanje zaposlenih v medijih doslej. Na udaru so novinarji in fotoreporterji časopisa, ki nam od svojega častitljivega praznovanja 60-letnice naprej sporoča, da je vedeti več imeti moč. Zamajana je moč medija, prepoznanega za steber kakovostnega in profesionalnega novinarstva pri nas, osrednjega časnika s spoštovanja vrednimi novinarskimi imeni in imenom. Številne tekste pronicljivih avtorjev so bralci z radovednostjo čakali še v časih, ko se člankov ni dalo objaviti na spletu in deliti po družbenih omrežjih z linki, prepuščenimi na (ne)milost klikov, lajkov in komentarjev, ki danes v vse večji meri krojijo tudi prihodke od oglaševanja.
(Naj)več o programu presežnih ta hip vedo lastniki in uprava, ki imajo tudi moč - (pre)razporejanja, racionalizacije in optimizacije poslovanja medija. Več medijev, med tradicionalnimi tiskanimi zlasti Večer in Dnevnik ob pričakovanem združevanju, išče poslovne modele za preživetje, morda celo razvoj, če jim bo uspelo prebroditi krizo. Novinarji nismo tako naivni niti tako nedojemljivi, da ne bi mogli razumeti ekonomskih kazalnikov in posledic - relativno preprostih izračunov v trendu vse šibkejših naklad, v razkoraku med prihodki in stroški, v golih, a povednih ekonomskih kategorijah torej, ki jih imajo pri sprejemanju odločitev pred sabo poslovodstva s pogledom na medije kot podjetja. Na svojih novinarskih poteh smo ne nazadnje spremljali vrsto upehanih podjetij - in na njih tudi odslužene delavce, katerim so delili knjižice. Analizirali smo propade firm, ki so jih ugonobile povečini zgrešene poslovne odločitve in politike neskončnih mešetarjenj in okoriščanj ter običajno izgubljeni ali zapravljeni prodajni trgi. Že iz teh zgodb so nam scenariji jasni in odločno smo jih tudi znali obsoditi - vse do lastnih, ko smo nenadoma bolj tihi, v šibkejšem položaju oziroma ko tudi glas odpora, če že ne upora, ne prodre več. Večkrat smo lahko zaznali, kako se kopja lomijo na plečih delavcev, nemalokrat etiketiranih za (so)krivce za propad podjetij, ki so najbolj prikladno izhodišče za občutnejša znižanja stroškov. Zakaj pa bi pravzaprav pričakovali, da bi bilo pri nas kaj drugače - v več pogledih, sploh pa glede na širši družbenopolitični kontekst pa tudi na globalne trende v spremenjeni potrošnji medijskih vsebin, ki večinoma ni v prid poglobljenemu branju.