Z veliko žalostjo sem v petek prebiral novico Slovenske tiskovne agencije v angleščini o tem, kako se je predsednik slovenske vlade Marjan Šarec opravičeval španskemu kolegu Pedru Sanchezu, ker je predsednik republike Slovenije Borut Pahor sprejel na neuradni vljudnostni obisk legitimno izvoljenega predsednika vlade Katalonije, avtonomne pokrajine kraljevine Španije. S tem sem razkril svoje občutke in lahko bi tu tudi končal ta zapis. Pa ne bom.
Ostajam torej pri bruseljskem pogovoru. Naj obnovim nekaj misli, ki jih med narekovaji novica pripisuje predsedniku slovenske vlade: "Obžalujem, da je bila slovenska zunanja politika neenotna kljub dogovoru, da bo delovala kot en mož ... Začuden sem nad zadržanjem nekaterih, ki imajo v zunanji politiki veliko daljše izkušnje od mene ... Glede na bogate izkušnje, ki jih ima gospod Pahor, bi pričakoval drugačen odziv ... Poznati moraš protokol, kdo koga sprejema, in upoštevati raven obiskov." Potem pa še veliko navlake o tem, koliko Slovencev je bilo za neodvisnost in kako je slovenska odločitev temeljila na ustavi iz leta 1974, česar poročilo ne navaja med narekovaji, na koncu pa še kronska izjava: "Mi smo legalisti in spoštujemo notranje zadeve Španije." Mimogrede, predsednik vlade je pozabil omeniti, da je katalonskega gosta sprejel tudi predsednik državnega zbora Dejan Židan; očitno se je želel izogniti težavam v svoji koaliciji.
To pa ne velja za njegov odnos s predsednikom republike; očitno še ni prebolel poraza na predsedniških volitvah, pa tudi ne dejstva, da ga predsednik ni predlagal za mandatarja in si je moral mandatarstvo izboriti na težkih koalicijskih pogajanjih. Ampak vse to me pretirano ne zanima.
Želel pa bi dodati nekaj dejstev.
V času, ko se je Slovenija osamosvajala, je Katalonija njeno prizadevanje odločno podpirala, Španija pa sploh ne. Takratni predsednik katalonske vlade Jordi Pujol je kasneje prejel najvišje državno odlikovanje. V času, ko je Slovenija predsedovala Svetu Evropske unije in je svoje predsedovanje namenila predvsem stabilizaciji Zahodnega Balkana, je bila Španija edina velika država Evropske unije, ki se s priznanjem Kosova ni pridružila prizadevanjem za stabilizacijo, čeprav je bil eden glavnih akterjev te politike prav španski diplomat Javier Solana.
Predsedniki države od nekdaj sprejemajo voditelje regij številnih evropskih držav: Italije, Avstrije in Nemčije. Vljudnostni sprejem predsednika katalonske vlade je torej prej pravilo kot izjema. V diplomaciji ni navada, da visok predstavnik neke države javno očrni svojega predsednika. S tem se pravzaprav osmeši. Sam vem za nekaj primerov, kako ravna na primer Italija. Imela je kar nekaj muhastih predsednikov, nikoli pa se ni zgodilo, da bi vlada koga demantirala.
Ko je v času, ko Slovenija še ni bila priznana, prišel v Novo Gorico italijanski predsednik Francesco Cossiga in se tam srečal s predsednikom Milanom Kučanom, je to storil proti volji svoje vlade. Nihče ga zaradi tega ni napadel. Ni bil edini primer, navajam ga, ker zadeva Slovenijo. V resnih državah se spori rešujejo doma in se ne obešajo na veliki zvon v tujini, še zlasti pa se politiki ne smešijo z opravičevanjem, ker s tem ne le sramotijo predsednika, ampak sramotijo državo in predvsem sami sebe. Ne pričakujem, da gospod Šarec vse to ve in razume. Verjetno bi mu moral kdo razložiti, pa kaj, ko si v Sloveniji skoraj vsi politiki izbirajo svetovalce, ki predvsem prikimavajo. Ampak osramočena je država.
In kaj bi bil moral predsednik slovenske vlade povedati svojemu španskemu sogovorniku? Predvsem to, da gre res za notranje vprašanje Španije, da pa so bili slovenski državljani prizadeti ob nasilju španske policije nad Katalonci, ki so stali v vrstah pred volišči ob referendumu; da se ljudje sprašujejo, kako je mogoče, da so nekateri politiki že leto dni v preiskovalnem zaporu, ker so dovolili, da se ljudje na referendumu svobodno izrečejo o svoji prihodnosti. Pa tudi, da je gladovna stavka političnih zapornikov resno vprašanje, tudi zato, ker je bil v Evropski uniji zadnji tak primer gladovna stavka Bobbyja Sandsa na Severnem Irskem leta 1981. Ampak Bobby Sands je bil obsojen zaradi posesti orožja. Lahko bi še dodal, da je predsednik slovenske države zelo pozoren za čustva državljanov, ki spremljajo dogajanja v vsej Evropi, seveda tudi v Kraljevini Španiji. Enostavno, kajne?
