Arktika se zelo hitro spreminja, kar je posledica globalnega segrevanja, vse bolj zaostrene tekme za vire in geopolitičnih rivalstev. Kar zadeva prihodnost te regije, mora EU tako zagovarjati svoje interese kot prispevati k boju proti podnebnim spremembam. Zato nameravamo svoja prizadevanja na Arktiki okrepiti z ustreznimi podnebnimi ukrepi, mednarodnim sodelovanjem, trajnostnim razvojem ter s postavljanjem ljudi na prvo mesto.
Evropski zeleni dogovor bo Evropo do leta 2050 preoblikoval v prvo podnebno nevtralno celino. Naša obveza, da bomo do leta 2030 emisije toplogrednih plinov zmanjšali za 55 odstotkov, je zdaj za nas zakonsko obvezujoča in pomeni globalno merilo na tem področju. Zeleni dogovor in novi pristop EU k ustvarjanju trajnostnega modrega gospodarstva sta jedro evropske strategije za Arktiko. Med našimi glavnimi predlogi sta poziv, naj nafta, plin in premog ostanejo pod zemljo, tudi v arktičnih regijah, ter vzpostavitev stalne prisotnosti EU na Grenlandiji.
To je nujna naloga. Prav vsi razmišljamo o podnebnih spremembah, toda na Arktiki se te odvijajo več kot dvakrat hitreje kot drugod. Na nekaterih arktičnih obalnih pasovih ledu poleti kmalu ne bo več - in nekoč tudi pozimi. Zaradi taljenja ledu in odtajanja permafrosta v ozračje uhajajo velike količine metana, ki še dodatno spodbuja globalno segrevanje ter dvigovanje morske gladine, ki vse bolj ogroža na obalah živeče skupnosti po vsem svetu. V poročilu Medvladnega odbora ZN za podnebne spremembe, objavljenem avgusta letos, med drugim piše, da smo k temu dogajanju najbolj prispevali ljudje s svojimi dejavnostmi.
Zaradi izginjanja arktičnega ledu se odpirajo nove plovne poti, olajšan pa je tudi dostop do nafte, plina in mineralov, ki so ključne surovine za proizvodnjo inovativnih tehnoloških proizvodov, po katerih narašča povpraševanje po vsem svetu. Ni čudno torej, da vedno več akterjev širi svojo dejavnost na Arktiki, zaradi česar je tam vse večja gneča. Strateška konkurenca, ki je prisotna drugod na svetu, zdaj vedno bolj oblikuje tudi arktično krajino. {api_embed_photo_R30}717149{/api_embed_photo_R30}
Kitajska je na primer samo sebe označila za "skoraj arktično državo" in je svoji meddržavni pobudi pasu in ceste dodala še "polarno svilno cesto". Ogromno investira v ruska polja utekočinjenega naravnega plina in mrzlično išče krajše plovne rute. Rusija po drugi strani gradi močne ledolomilce, saj vidi v severnomorski ruti možnost za povečanje obsega domačega in mednarodnega ladijskega tovornega prometa. Hkrati obnavlja svoje vojaške zmogljivosti v regiji, ki jih je po koncu hladne vojne nehala uporabljati. {api_embed_photo_R30}717150{/api_embed_photo_R30}
Vse to je dokaz, da mora Evropa širše opredeliti svoje geopolitične interese, da bo lahko spodbujala stabilnost, varnost in mirno sodelovanje na območju Arktike. Seveda glavno odgovornost pri tem nosi osem arktičnih držav, toda mnoge težave, s katerimi se sooča ta regija, je mogoče rešiti le z regionalnim in multilateralnim sodelovanjem. EU bo zato na tem področju razširila svoje sodelovanje z vsemi zainteresiranimi stranmi, zlasti s svojimi zaveznicami in partnericami, kot so ZDA, Kanada, Norveška in Islandija.
Kar se tiče iskanja in reševanja na morju, potrebujemo regionalno ali cirkumpolarno sodelovanje med državnimi obalnimi stražami, hkrati pa bi morali, da bi zmanjšali tveganje nesreč na morju, bolje izkoristiti svoje satelitske sisteme. EU je enako predana uresničevanju Sporazuma o preprečevanju nereguliranega ribolova na odprtem morju v osrednjem Arktičnem oceanu. Druga regionalna prioriteta je socialna inkluzija: izzivi, s katerimi se soočajo domorodni pastirji severnih jelenov, ne obstajajo samo znotraj državnih meja. Če sodelujemo, smo bolj učinkoviti tudi tedaj, ko gre za uvajanje standardov brezemisijskega prevoza, uporabo najboljših praks v telemedicini, izkoriščanje obnovljivih virov energije ali zmanjšanje onesnaževanja s plastiko.
EU bo odigrala svojo vlogo po zaslugi svojih večdesetletnih izkušenj na področju regionalnega sodelovanja. Je glavna zagovornica multilateralizma in svoje multilateralne obveze jemlje zelo resno - zlasti tiste, povezane s preprečevanjem podnebnih sprememb. Ne nazadnje je EU tudi sama del Arktike. Ozemlja treh njenih članic so na območju Arktike, hkrati pa zakoni, ki jih sprejema, veljajo v petih arktičnih državah. EU je aktivna v več regionalnih telesih, vključno z Arktičnim svetom, Barentsovim evro-arktičnim svetom in Severno dimenzijo, v okviru katerih sodeluje z Rusijo, Norveško in Islandijo, predvsem pri akcijah čiščenja okolja.
EU bo razširila svoja arktična prizadevanja preko celotnega političnega spektra. Med drugim bo posvetila posebno pozornost interesom in pogledom mladih ter pripadnikov domorodnih skupnosti, ki razpolagajo z edinstvenim znanjem o lokalnih pokrajinah in so vsak dan priča spremembam, ki neizogibno pomenijo grožnjo za vse nas.
Jasno je, da potrebujemo celosten pristop. To pomeni, da moramo svoje podnebne in okoljske cilje združiti z gospodarskimi priložnostmi in enotnim ukrepanjem proti skupnim varnostnim grožnjam, vključno s tistimi, ki so posledica podnebne krize. Tako bi denimo s spodbujanjem obsežnega zelenega prehoda v arktičnih regijah omogočili ustvarjanje novih delovnih mest v sektorjih, kot je proizvodnja zelene energije, ter razvoj trajnostnih pristopov k povezljivosti, turizmu, ribištvu in inoviranju.
Evropa bo še naprej uporabljala svoj izdatni raziskovalni proračun in znanje s področja zemeljskih znanosti za boljše razumevanje in soočanje s posledicami podnebnih sprememb. Hkrati si bomo prizadevali povečati strateško avtonomijo EU glede mineralov, ki so pomembni za zeleni prehod, ter zagotoviti, da bo njihovo pridobivanje potekalo v skladu z najvišjimi okoljskimi standardi.
Arktika se sooča z resnimi, celo eksistenčnimi izzivi. EU bo okrepila in posodobila svoja prizadevanja ter se trudila zagotoviti, da bodo pri obvladovanju teh izzivov usklajeni skupni pristopi prevladali nad morebiti škodljivo strateško konkurenco.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
