(GLOBALNA ARENA) Prihaja italijanska desnica, stranka s koreninami v Mussolinijevem fašizmu

Če bo stranka Bratje Italije (Fratelli d'Italia, FDL) prevzela krmilo vladajoče koalicije, kar se zdi zelo verjetno, se bo evropska politika temeljito spremenila.

Giorgii Meloni, karizmatični voditeljici FDL, očitajo, da je "neofašistka", medtem ko FDL in njeno drugo največjo koalicijsko partnerico, stranko Lega, označujejo za "populistični". Toda obe oznaki sta zgrešeni. Res je, da obe stranki izrabljata kipeče nezadovoljstvo nekaterih volivcev ter zavzemata strogo stališče do priseljevanja in varnosti. Toda FDL nikakor ne stremi k temu, da bi liberalno demokracijo postavila na glavo.

Ambicije FDL se skrivajo drugje. Potem ko je spoznala, da so za uspeh dveh velikih evropskih političnih družin - krščanskih demokratov in socialdemokratov - ključne njihove razvite politične in etične kulture, si FDL prizadeva postaviti podobne temelje za desnico, da bi ji omogočila, da se vrne na oblast in tam ostane še dolgo časa. To je zahrbten izziv, s katerim se morajo soočiti vsi, razmišljajo napredno.

Cilji FDL segajo onstran italijanskih meja; stranka upa, da bo preoblikovala evropsko politiko. Melonijeva vodi tudi skupino Evropski konservativci in reformisti, v katero je vključenih več deset desničarskih formacij, vključno s poljsko stranko Zakon in pravičnost, špansko stranko Vox ter stranko Švedski demokrati.

Kakšni bodo torej temelji te nove intelektualne strukture desnice? Med nedavnim intervjujem je Melonijeva izrazila spoštovanje do pokojnega britanskega filozofa Rogerja Scrutona, konservativca, ki ni bil niti fašist niti populist in čigar pogledov, tako kot pogledov Melonijeve, ni mogoče preprosto kategorizirati ne kot prodržavne ne kot protržne. Za oba je svobodni trg nujna institucija, a oba sta tudi mnenja, da je treba moč monopolov omejiti z regulacijo.

Poleg tega Scruton načeloma ni nasprotoval EU. Prepričan je bil, da je sistem transevropskega sodelovanja nujen, vendar ne na račun nacionalne suverenosti na pomembnih področjih. Tudi koalicija pod vodstvom FDL si ne bi prizadevala za izstop iz EU ali evroobmočja. Si pa EU predstavlja kot ohlapno konfederacijo suverenih držav, ne kot "vse tesnejšo unijo", ki teži k temu, da bi postala polzvezna država. Nacionalizem in konservatizem gresta z roko v roki.

Scruton je med intervjujem leta 2019 pojasnil, da zanj konservatizem ne pomeni "spreminjati stvari, da bi bile spet takšne, kot so bile v preteklosti, ampak jih ohraniti take, kot so", in da to ni stvar ideologije, ampak ljubezni. "Obstajajo stvari, ki so ogrožene in jih imamo radi, zato bi jih radi obdržali ... Imamo nekaj, to državo in njene institucije ter svoj način obstajanja, in tega se oklepamo."

Kaj imajo radi Evropejci? Melonijeva med pogovori vedno poudarja, da našo identiteto opredeljuje naša skupnost. Občutek pripadnosti, pripadnosti družbi, je ključen pri ugotavljanju, kaj "imamo radi", in nam omogoča, da se izrazimo. To je osnova svobode. Ta vizija ima plemenit izvor, saj so jo oblikovale ideje največjih filozofov, pretežno Georga Wilhelma Friedricha Hegla, pa tudi Karla Marxa in Adama Smitha. Vendar ne vodi nujno h konservatizmu niti ne pomeni, da mora biti identiteta opredeljena z vidika nacionalnosti.

FDL-ov koncept EU pomeni velik odmik od preteklosti: italijansko vodstvo je - tako kot vodstva drugih članic unije - do zdaj vedno podpiralo globljo integracijo, tudi če se ni strinjalo z njeno hitrostjo in načinom. In povzročil bi razdor ravno v trenutku, ko bi bilo nujno sodelovanje, neizogibno povezano s sklepanjem kompromisov glede nacionalne suverenosti, denimo na področju energetske in zunanje politike.

Skoraj vsi današnji nujni imperativi zahtevajo določeno obliko centraliziranega sprejemanja odločitev in politik, ob upoštevanju regionalne ali globalne narave javnih dobrin, vključno s podnebjem, zdravjem, finančno stabilnostjo in energetsko varnostjo. Posledica tega je vse manjše prekrivanje med krivuljama pristojnosti odločanja in politične ureditve.

Snovanje novih oblik upravljanja - ki dopuščajo interoperabilnost med različnimi ravnmi oblasti in dajejo besedo civilni družbi, kar pomeni, da so kombinacija pristopov "od zgoraj navzdol" ter "od spodaj navzgor" - je ključni izziv, s katerim se pravkar soočamo, vendar ne le v EU. Ravno nasprotno, na EU bi lahko gledali kot na eksperiment v teku, ki je lahko drugim v pomoč pri iskanju učinkovitega modela.

Novi konservativci imajo prav glede ene pomembne stvari: brez evropske družbe projekt "vse tesnejše unije" stoji na krhkih temeljih. Toda ustavitev ali celo izničenje napredka nista rešitev. Bolje bi bilo, če bi zasnovali politično ureditev, ki bo lahko vzdrževala institucije evropskega upravljanja.

Konservativne sile, kot je FDL, se zdijo odločene storiti ravno nasprotno. S tem, ko si prizadeva "ohraniti" obstoječe sisteme ter opredeljevati identitete z vidika etničnosti in vere namesto širše politične ali kulturne pripadnosti, konservatizem poglablja strah ljudi in jih deli, namesto da bi jih združeval. Kulturno in politično integracijo naj bi zamenjale politike, ki spodbujajo marginalizacijo ranljivih skupin in se neuspešno spopadajo s skupnimi izzivi.

Res je, kot trdijo konservativci, da bo funkcionalni vidik EU slej ko prej propadel, prav tako je res, da funkcionalno in politično delujeta vzajemno, kar je v pomoč pri ponovnem opredeljevanju obrisov politične ureditve. V svetu, ki se nenehno razvija, defenzivno, statično razumevanje družbe neizogibno vodi h gospodarskemu neuspehu in lahko spodbuja rasizem in družbene konflikte.

Toda prav to razumevanje je tisto, ki utegne zaznamovati upravljanje v tretji največji državi članici EU. Slednjo čaka oster spopad idej, ki bi lahko imel resne posledice za proces integracije. Da bi dobili to bitko, zagovorniki unije ne smejo demonizirati konservativcev, kot je Melonijeva, ter izkrivljati njihovih pogledov. Raje naj se kar naravnost soočijo s kritikami in zasnujejo verodostojne načine, na katere bodo lahko podprli evropsko politično ureditev, ki mora obstajati, če bi radi, da evropski projekt uspe.