(IZ FOKUSPOKUSA) Pogrešal bom Aleksandro Pivec

V preprosto elegantnem, simbolično črnem kompletu z diskretnimi zlatimi poudarki je delovala kot nekakšna neuklonljiva, a empatije vredna Mater Dolorosa nehvaležnega naroda, ki se je sama od sebe postavila pred strelski vod. Ne s prevezanimi očmi kot kakšna talka, ampak z masko.

Aleksandra Pivec je sprejemljiva tehnokratinja, kakršnih bi moralo biti v politiki več. V vladajoči stranki pa še tem več. Ljudi, ki jim je janšistični kulturni boj po eni strani deveta briga, po drugi pa se tudi ne pustijo šetati picajzlarskim in moralističnim levičarjem.

Pogrešal bom Aleksandro Pivec. Zadnje tri mesece in pol sem gledal poročila - kadar sem jih slučajno gledal - samo zaradi nje. V mojih depolitiziranih in apolitičnih očeh je imela status nedolžne žrtve institucionaliziranega kmečkega turizma. Pa tudi medijskega linča. Dlje ko je vztrajala pri svojem, bolj mi je bila všeč. Cenil sem to njeno trmo, da se za nič na svetu noče vdati pod pritiski in zgražanjem zaradi kao spornega, napol privatnega izleta in napol službenega obiska na Krasu. Ne pa tako kot tisti poslanec, ki ni plačal sendviča in je raje sam odstopil, še preden je kupček podrl.

Cenil sem tudi držo predsednika vlade, ki je do zadnjega stal za ministrico za kmetijstvo in podpredsednico vlade. Ne pa tako kot Šarec, ki je poslančeve (Maximarketove) neplačane tri evre pospravil v strankin šparovček moralnega zgleda.

Poslovilni, končno le samoukinitveni nastop v Državnem zboru je Aleksandra Pivec izkoristila za modni in moralni statement. Moralni je bil sicer zanemarljiv. Na verbalnem nivoju je bila ministričina obramba pred poslanci sicer standardno premetavanje in preobračanje očitkov. Povedala jim je pač to, kar jim je morala. In vsak je seveda slišal to, kar je hotel slišati. Retorično brez posebnosti — je pa bila gesta, da sama odstopi še pred glasovanjem, po dolgem kljubovanju že sama po sebi častna in poštena.

Pa še en plašen plus za Jelinčiča, ki je edini napovedal glasovanje proti njeni razrešitvi. Koalicija pa je nameravala oklevajoče glasovati za. Z izgovorom, da spoštujejo odločitev stranke DeSUS, da Aleksandre ne marajo več.

Zato pa je bila Ptujčanka tem bolj prepričljiva vizualno. V preprosto elegantnem, simbolično črnem kompletu z diskretnimi zlatimi poudarki - seveda s svojo trademark rožo vred - je delovala kot nekakšna neuklonljiva, a empatije vredna Mater Dolorosa nehvaležnega naroda, ki se je sama od sebe postavila pred strelski vod.

Le da ni imela prevezanih oči kot kakšna talka, temveč je čez usta imela masko (tudi črno z zlato nitjo, jasno). A ne tudi čez nos, hélas.

Ves čas, ko smo z zadržanim dihom spremljali to Mestece Peyton, pa sem vendarle s privoščljivostjo opazoval der Untergang gerontološke stranke, ki mi je bila od nekdaj antipatična. Ta pametni so to degradacijo stranke interpretirali kot posledico predsedničinega prestopka - in kot dokaz, da je to bil res njen crime and misdemeanor.

Jaz pa sem se ob tem samo hahljal. Da je/bi DeSUS padel pod parlamentarni prag zaradi nje, se mi je zdelo nekako tako, kot da bi novega, kao obetavnega odgovornega urednika nekega brezveznega tiskanega časopisa, ki mu je v dobi interneta že celo večnost padala naklada, obtoževali, da ni preobrnil brezupnega trenda navzgor.

Jah, DeSUS. Prepričan sem, da je Aleksandra Pivec z demonstrativnim izstopom iz stranke dobila še večje samozadoščenje kot s tem, da parlamentarcem ni privoščila veselja, da bi jo z ne vem kakšno večino razrešili.

Še pred dvema mesecema se je Aleksandra Pivec pridušala - ko se je je DeSUS odrekla -, da nikakor ne bo prestopila v SDS.

Če bi jaz bil na njenem mestu, bi še enkrat premislil. Njena prihodnost je po mojem v vrstah SDS, kot je po drugi strani tudi prihodnost SDS v kadrih, kakršna je prav Pivčeva.

Politiki kot ona bi lahko stranko SDS zmehčali in obrusili, da bi postala sprejemljiva ali vsaj zanimiva še za koga drugega razen desničarskih divjakov in/ali načelnih nasprotnikov levičarjev. Da bi se SDS skratka deradikalizirala, postala bolj zmerna ali če hočete sredinska.

Aleksandra Pivec je za moje pojme sprejemljiva tehnokratinja, kakršnih bi moralo biti v politiki več. Ljudi, ki jim je janšistični kulturni boj po eni strani deveta briga, po drugi pa se tudi ne pustijo šetati picajzlarskim in moralističnim levičarjem.

Taka sta v aktualni vladi tudi ministrica za šolstvo Simona Kustec in minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek. Pa še nekateri iz kvote NSi — ali že kar cela NSi. Iz teh ljudi bi lahko sčasoma nastala normalna desnica. Morda. Če ni to wishful thinking.

V vsakem primeru bo to še trajalo in trajalo. Prej bomo dočakali, da Janše enkrat ne bo več, kot pa da bi se v doglednem času nekako formirala - ali če hočete, funkcionalno reetablirala - normalna levica.

* Kolumna je bila najprej objavljena na Fokuspokusu.