V slovenskih šolah so vse pogostejši primeri medvrstniškega nasilja in tudi nasploh se v šolah ukvarjamo s porastom takšnih in drugačnih kršitev. Upravni postopki, ki vključujejo obravnavo kršitev šolskega reda, so v osnovi najbrž namenjeni zagotavljanju pravičnega procesa, a pogosto rezultirajo v občutku nezadostne odgovornosti kršiteljev. Tako šole postanejo preveč omejene v ukrepanju. In namesto, da bi se ob kršitvah spodbujala odgovornost, se poudarja pravno varstvo, ki prekrške skoraj normalizira. Šole so tako ujetnice upravnih postopkov in pravne skladnosti. Hitri, razumski in smiselni odzivi na neželeno vedenje so tako skoraj nemogoči, ker so pomembnejši natančni postopki, ki zagotovo negativno vplivajo na moralo družbe.
In četudi že vse kriči, da se slovensko šolstvo ne nahaja samo na prelomnici, ampak visi nad prepadom, še kar dobivamo šole poročila šolske inšpekcije, katerih glavne ugotovitve so povzetek tega, v čem šole (!!!) največkrat kršijo pravice učencev. Odgovornim in snovalcem šolske sedanjosti in prihodnosti nikakor ni jasno, da je pravic očitno preveč, sploh za kršitelje šolskih pravil. Učenci (in starši) tako vse pogosteje izkoriščajo šibke točke sistema, kjer imajo učenci več pravic kot dolžnosti. Ravnovesje med zaščito pravic in dolžnostmi ter odgovornostjo bi moralo biti ključnega pomena. Vloga šole je namreč večplastna: ne gre samo za izobraževanje, temveč tudi oblikovanje moralnih vrednot, ki vključujejo spoštovanje do učiteljev, sovrstnikov in ne na zadnje skupnosti. To pa pomeni tudi oblikovanje in upoštevanje pravil, ki so potrebna, da ta skupnost deluje. Pravila so kot okvir, znotraj katerega lahko učenci razvijajo svojo identiteto, samodisciplino in čustveno stabilnost. Če teh mej ni oziroma se ne spoštujejo, se lahko pojavijo občutki zmedenosti, aksioznosti, izgubljenosti. Mladi od nekdaj preskušajo meje, a kljub vsemu prav te meje predstavljajo varnost. Če so posledice kršitev nepredvidljive ali bolje rečeno neuresničljive (ker se z njimi posega v pravice učencev!!!, četudi se ob pravici posameznika že krši pravica koga drugega – tudi učitelja!!!), se začne dvomiti v vrednost oblikovanih pravil (šolskega reda). Posledično se ustvarja nevaren krog eksperimentiranja in prestopanja mej. Če kršitelji (govorim o ponavljajočih se kršitvah, ko se posamezniki - in roditelji - počutijo nedotakljivi) ne nosijo posledic svojih dejanj (morebiti pomeni to prav prešolanje ali celo šolanje od doma), se to vedenje utrdi in je slab zgled ostalim.
A danes je pomembno le še, kje kaj piše oziroma ne piše. In kljub vsej mogoči papirologiji; premnogim pravilnikom in drugim pravnim listinam, ki jih posamezne šole ustvarjajo s pomočjo pravnih služb (!!!), ki zastopajo šole, imamo še vedno omejene možnosti za sankcioniranje kršitev šolskega reda, ki jih je iz dneva v dan več. Ob vsem pa se učiteljem nalaga še, da pouk prilagajajo posameznikom, kar narekujejo smernice "uspešne" sodobne šole. Pritiski sistema in staršev zahtevajo, da vsi učenci uspešni in neuspeh bi bilo potrebno skorajda popolnoma izključiti. A narava človeka je še vedno taka, da nekateri bodo na vrhu, mnogi v povprečju, nekateri pa vedno le pod povprečjem. To je posledica naravne variabilnosti v sposobnostih, motivaciji in delovnih navadah. Politika, ki temelji na tem, da morajo biti vsi učenci uspešni, vodi do lažnih meril uspešnosti. Ob tem se pozablja, da je neuspeh pomemben del učenja in osebnega razvoja. Poskusi izkoreninjanja neuspeha v šolah dejansko odvračajo učence od soočanja z resničnimi težavami in iskanja rešitev.
Politika, ki temelji na tem, da morajo biti vsi učenci uspešni, vodi do lažnih meril uspešnosti
Hrepenimo po družbi, kjer se posamezniki zavedajo ne le svoje odgovornosti do sebe, ampak tudi do drugih. A personalizacija in individualizacija v procesu sodobne šole vodita v pomanjkanje zavedanja o skupnem dobrem. Pomemben je le posameznik - in njegove pravice (!!!). Da ta isti posameznik prestopa mejo, kjer začne s svojimi pravicami kratiti pravice drugih, pa je drugotnega pomena. Na tej točki ostane šola sama, kako bo znotraj svojih šolskih pravil reševala te težave. In v tem trenutku so pomembni le in samo ustrezno izpeljani upravni postopki. Realnost sodobne šole je, da je učitelju odvzela avtoriteto in posledično spoštovanje.
Vse prilagoditve učnega procesa, ki se od učiteljev terjajo, so realne le v okolju, kjer so pravila jasna, posledice s težo, učitelji spoštovani, učenci pa odgovorni za svoje vedenje in delo (starši pa za vedenje svojih otrok).
Ob vsem pa slovensko šolstvo stremi k temu, da otroci s posebnimi potrebami obiskujejo redne osnovne šole, kar je na prvo žogo pozitivno in inkluzivno. A ob vse večjih težavah, ki jih imajo tudi običajni učenci – zaradi posledic permisivne vzgoje in privzgajanja individualizma – učitelji nimajo/nimamo dovolj strokovne podpore, znanja in časa, da bi uspešno izvajali prilagoditve za vse take in drugačne učence. Ob čemer se je potrebno še nenehno ukvarjati z disciplinsko težavnimi učenci. Ob tem pa se ne sme pozabiti na birokracijo in upravne postopke, kar v mnogih primerih spodbuja zgolj zavlačevanje ustreznega odziva na neželeno vedenje. Skratka, začaran krog.
A zdi se, da so odločevalci presodili zgolj to, da potrebujemo RAP (razširjen program, ki vodi v celodnevno šolo) in nove smernice zdrave prehrane. Tako se rešuje nasedla barka šolstva.
Današnjemu učitelju ostane zgolj še entuziazem. Kako dolgo bo še ostal?
