Kljub tako rekoč plebiscitarnemu nasprotovanju strokovnjakov - na istem bregu so bili tako gradbeniki kot biologi, kar se sicer ne zgodi prav pogosto - je državni zbor minuli teden sprejel spremembe zakona o vodah, ki so po mnenju stroke v škodo interesom varovanja okolja, konkretno varovanju voda. Minister za okolje in prostor Andrej Vizjak je znova pokazal (saj ne, da bi to kdaj res skrival), da je bolj zagovornik posegov v okolje kot pa varovanja okolja pred (predvsem škodljivimi) posegi vanj.
Šlo je sicer za dokaj dobro premišljeno in tudi izvedeno akcijo, to je že treba priznati. Najprej so v novelo zakona vnesli "bombico" s spremembo, ki bi na vodovarstvenih območjih omogočila gradnjo objektov, v katerih se uporabljajo nevarne snovi. Ljudje so pričakovano skočili v zrak, nakar je ministrstvo pohlevno "ugotovilo", da je njegova naloga dejansko varovanje virov pitne vode (razsvetljenje!), in je določilo umaknilo. Za tako vrženo dimno zaveso pa so nato v parlamentu šla skozi druga, prav tako sporna določila - na prvem mestu člen, ki omogoča gradnjo zasebnih objektov na vodnih in priobalnih zemljiščih. Med vrsticami so lahko zagovorniki sprememb nasprotnikom odvrnili: kaj pa še hočete, saj smo umaknili sporni člen o nevarnih snoveh, a ni to dovolj, ne bodite malenkostni.
Minister je v parlamentu celo utemeljeval, da spremembe vodne vire dodatno varujejo, ne pa ogrožajo, a očitno vsi drugi zainteresirani isto besedilo berejo drugače. Vprašanje, komu verjeti, je lahko zgolj retorično.
Opisani konflikt je le zadnji v nizu konfliktov med ministrom Vizjakom in strokovnjaki s področja varovanja okolja. Vsak, ki je na sceni dovolj časa, je lahko pričakoval, kaj se bo zgodilo, ko bo prišel na čelo ministrstva Andrej Vizjak, ki nikakor ni tabula rasa. Je nekdanji župan Brežic, nekdanji minister za gospodarstvo in dolgoletni politični sopotnik predsednika vlade Janeza Janše. Povrhu je Vizjak lani na ministrstvo prišel neposredno iz podjetja Hidroelektrarne na Spodnji Savi, kjer je bil zadolžen za pripravo projekta gradnje hidroelektrarne Mokrice, ki mu naravovarstveniki ostro nasprotujejo. Prihod takega kadra na vrh ministrstva, ki bi moralo po logiki stvari biti zaveznik okoljevarstvenikov (vizavi gospodarstvenikom in energetikom) je delovalo, kot bi mahali biku z rdečo cunjo pred očmi (ali, na primer, kot bi na čelo ministrstva za kulturo postavili Vaska Simonitija).
Ob tem, da je minister Vizjak po duši gospodarstvenik in ne okoljevarstvenik (in še manj naravovarstvenik), je tudi pripadnik sistema delovanja "od spodaj navzgor", torej nekdanji župan, nekdo s terena, ki ve, kaj lokalne skupnosti potrebujejo in kaj jih pri odnosu z državnim aparatom moti.
To se je videlo tudi pri opisanem spreminjanju zakona o vodah, po katerem bo zdaj županom dane več besede pri posegih v priobalni pas voda, da bodo lahko zgradili kakšno čolnarno, kot je ilustriral Vizjak (in vse kaj drugega, kot so opozorili zaskrbljeni nasprotniki).
Minister za okolje vsakodnevno dokazuje, da je bolj zagovornik posegov v okolje kot pa varovanja okolja pred (predvsem škodljivimi) posegi vanj
Ta koncept zagovarja tudi sicer bolj nizkoprofilni minister za kohezijo Zvonko Černač, prav tako iz vladajoče SDS. Pri pripravi projektov za črpanje orjaške vsote evropskega denarja za okrevanje in odpornost bodo po Černačevih pojasnilih prav tako izhajali od spodaj navzgor, torej iz želja in potreb lokalnih skupnosti, in na tej osnovi pripravili seznam ukrepov, s katerimi bodo črpali evropski denar.
Kar je recept za katastrofo. Prav je ravno nasprotno, je pred kratkim opozoril strokovnjak za evropske razvojne zadeve profesor Mojmir Mrak. Država mora najprej definirati svoje strateške prioritete in interese, nato pa na podlagi doseženega konsenza iskati najboljše (in najbolj ambiciozne) projekte za razvojni preskok Slovenije. Po metodi Vizjak-Černač bomo po drugi strani z denarjem izpolnjevali seznam želja lokalnih šerifov, ki v seštevku nikakor ne morejo dati kakšnega rezultata za državo kot celoto. Dokaz je že objavljen seznam projektov, na katerem je večina evropskega denarja, ki naj bi bil porabljen za prehod v bolj trajnostno in napredno družbo, namenjenega gradnji (lokalnih) cest in druge infrastrukture (za beton, pravijo nevladne organizacije).
To dokazuje, da je razvojni premislek vladajoče politike na nivoju betoniranja in ovijanja šolskih poslopij v dodatne plasti stiropora (energetske sanacije objektov, lepše povedano). V Evropi so slovenski načrt za okrevanje že raztrgali, v nevladnih organizacijah so izračunali, da je vlada v nacionalnem načrtu za zeleni prehod namenila le pet odstotkov denarja, kar 47 odstotkov vseh predvidenih ukrepov pa bo imelo celo negativen vpliv na zeleni prehod. To je smer, v katero nas vodi sedanja politika. Andej Vizjak ni le slab minister za okolje, on ni niti dober minister za gospodarstvo in razvoj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
