Vem, da se za priletnega moža ne spodobi, da ravna kot nespametni mladci, ki se radi delajo pametni in hočejo kaj povedati tudi o stvareh, o katerih komaj kaj vejo; kljub temu pa si drznem v teh hudih časih nekaj reči o svojih skromnih "kulturnih" vtisih v Ukrajini, kjer sem bil pred nekaj leti v Lvovu na lektoratu za slovenski jezik gost pri profesorju Primožu Lubeju, kjer je študentom poglavja iz slovenske književnosti predavala tudi njegova žena Janja. Večer je prav pred nekaj dnevi objavil Lubejev tekst oziroma kolumno, kjer nam avtor dopoveduje, da je Ukrajina (ne le zahodni del, ki je bil nekoč pod Avstrijo) pravzaprav povsem normalna in največja evropska država, ki ni nekje "tam na vzhodu", ampak v naši soseščini. Imel sem srečo, da me je takrat naša veleposlanica Prahova povabila še v Kijev, kjer sem imel literarni večer o romanu Sebastijan in most, ki ga je vodila strokovnjakinja za slovenščino in jugoslovanske književnosti Olena Pogrebnjak, ki je prišla kako leto kasneje na obisk tudi k nam v Maribor. Nad vsem, kar se mi je dogajalo, sem bil navdušen. Ne le zaradi gostoljubnosti, ampak tudi zaradi "Lubejevih študentk" in znanja slovenskega jezika ter njihove sposobnosti izražanja že v prvem letniku, ko sem jih obiskal na univerzi, ki nosi ime po velikem kulturniku in pesniku Ivanu Franku. Presenetilo me je tudi srečanje v knjigarni v Kijevu, kjer se je trlo ljudi, med njimi res tudi pet, šest Slovencev, a zvečine Ukrajincev in kar čudila sta me njihovo sodelovanje in pozornost.
Želel sem se pred odhodom malo "izobraziti" o Ukrajini in njeni zgodovini in kulturi, a sem hitro spoznal, da se to v kratkem času ne da, saj so številne zgodovinske, geopolitične, ekonomske, nacionalne, kulturne, družbene, verske (srednjeveški spopad med katolištvom in pravoslavjem …) in druge okoliščine zelo obsežne, komplicirane in celo nasprotujoče. Dežela gora, reke Dnjeper, na vzhodu pa ravnic, step, planot je bila sicer večkrat samostojna, še večkrat v celoti ali delih pod oblastjo Litovcev, Poljakov, Avstrijcev, Mongolov, Rusov. Seveda je imela obdobja samostojnosti in svojih kozaških hetmanov (na primer tudi v literaturi znanih Hmeljnickega in Mazepe …). Vedel sem tudi, da je Lvov v 19. stoletju pripadal Avstriji, o čemer še danes priča arhitektura, in da je, kot vemo iz šol, tam služboval kot profesor Matija Čop v letih 1822 do 1827, na začetku prve svetovne vojne se je tam kot častnik znašel naš kasnejši politik in soavtor krfske deklaracije Bogumil Vošnjak, in vedel sem, da se je tam rodil "problematični" markiz de Sade. Po prvi svetovni vojni je bila leto ali kaj samostojna Narodna republika Ukrajina, a je bila v letu 1922 "s sovjetsko pogodbo vključena" v ZSSR; Stalin pa je izvajal genocid, ko je načrtno do smrti izstradal okoli štiri milijone Ukrajincev … V Kijevu me je na primer najbolj pretresel velik polkrožni spomenik "gladomoru".
Ruske bombe, ki padajo po Ukrajini, padajo po vseh nas
Sramotno malo sem vedel tudi o ukrajinski književnosti, ker sem v šoli izvedel pravzaprav samo za romantika Tarasa Ševčenka, "poklicno" pa sem seveda vedel, da so petinštiridesetega v ljubljanski Drami uprizorili satirično socrealistično politično komedijo Aleksandra Kornejčuka Misija mr. Perkinsa v deželi boljševikov. Prevedel jo je ruski emigrant N. Preobraženski, zrežiral pa Vladimir Skrbinšek in je imela dvanajst ponovitev. Nekaj o ruskih, a tudi ukrajinskih emigrantih sem našel tudi v knjigi Radovana Pulka. Seveda pa smo vsi poznali Gogoljevega Tarasa Buljbo o nesrečnem kozaškem sinu, ki se je zaljubil v lepo Poljakinjo. Gogolj, ki je pisal v ruščini, nam je v povestih prikazal Zaporožje. Mimogrede naj spomnim obiskovalce gledališč, da je v Mariboru v Operi kot njen član večkrat nastopal tudi Valentin Pivovarov iz Kijeva, da je med tehničnim garderoberkami kakšna Ukrajinka itd. Najdeš pa v Operi tudi v Minsku rojene Ruse. Sam sem v Kijevu večkrat postal pred rojstno hišo Bulgakova ... Zato se mi zdi seveda tudi prav, da sta nas v Večeru Vladimir Rukavina in Melita Forstnerič Hajnšek (morda še kdo), opomnila, naj Putinovega sedanjega ideološkega genocida ne enačimo vsevprek z ruskim narodom in zlasti ne z rusko kulturo. Na žalost vsako stoletje najde svoje zle demone, ki se potem realizirajo v diktatorjih od Kserksov, Džingiskanov do Hitlerjev, Stalinov, Putinov, če ameriške vojne avanture v Aziji in Afriki pustimo ob strani.
Zato je Putinov napad na Ukrajino seveda tudi napad na ukrajinske jezik, kulturo in identiteto. Predvsem seveda na ljudi. Saj je celo Hruščov še v šestdesetih letih trdil, da je le opuščanje nacionalnih jezikov in brisanje razlik med republikami pogoj za komunistično prihodnost. Razpad ZSSR pa šteje Putin za največjo katastrofo novejšega časa. A prav časa ne bo zasukal nazaj, lahko le ponavlja pretekle napake samodržcev in diktatorjev. Tudi Milošević se je morda učil pri njem in tista programska jezikovna jedra so bila podobna stopnica na taki poti … Dvomim, da povprečen Slovenc ve kaj dosti več kot jaz. Seveda pa smo gotovo imeli in imamo tudi veliko poznavalcev in strokovnjakov.
Danes je vendar že malo drugače, saj imamo prav v Mariboru že omenjena slovenista Primoža Lubeja in soprogo Janjo Vollmaier Lubej, ki sta prevedla "potmodernistična" romana Jurija Andruhoviča Dvanajst krogov in Moskoviada. Izšla pred nekaj leti pri Cankarjevi Založbi. Ni dvoma, da sta oba prevoda vplivala tudi na to, da je Andruhovič dobil leta 2017 slovensko mednarodno nagrado Vilenica, kjer je bil tudi gost srečanja. V Vilenici in tudi na Fabuli smo v tem času izvedeli nekaj več o ukrajinski književnosti, prav po zaslugi DSP in zakoncev Lubej. Potem sta prevedla še Karbid Andrija Lubke, ki ga je izdalo DSP. In spet je tu soprevajalkina izvirna spremna beseda. Temu je sledil roman Serhija Žadana Vorošilovgrad, ki je 2018 izšel pri Beletrini. Vorošilovgrad je današnji Lugansk. Prav Serhij Žadan je zapisal tudi te verze, ki so danes bridko aktualni:
"Ostali bomo v tej deželi, da našim otrokom ne bo treba daleč do naših grobov."
Za tri romane je napisala tehtne spremne besede, kot rečeno, soprevajalka Janja Vollmaier Lubej, ki so bogata informacija o sodobni ukrajinski književnosti, obenem pa pravzaprav ključ za slovenskega bralca za razumevanje. Če k temu njunemu delu dodamo slovar ukrajinsko-slovenskega jezika, ki je izšel pri lvovski univerzi in je pravzaprav prvi tematski slovar obeh jezikov. (Četudi kak redek poskus kakega drugačnega slovarja tudi že imamo.) Morda je ob novem, sicer mučnem in žalostnem soočenju in spoznavanju Slovencev tudi priložnost za tiste, ki berejo knjige, da spoznamo vsaj del sodobne ukrajinske književnosti. Uničevanje ukrajinskih naroda, jezika, kulture nas spomni na Hemingwayevo citiranje Johna Donna:
"Ne sprašuj, komu zvoni, zmeraj zvoni tudi meni …"
Ruske bombe, ki padajo po Ukrajini, padajo po vseh nas.
P. S. Zdajle sem prejel mail profesorice jugoslovanskih književnosti Olene Pogrebnjak, ki mi je pred tem poslala mail na predvečer napada iz Kijeva, v katerem je menila, da vojne ne bo. Zdaj pa: "Dragi Tone. Mi smo že drugi dan v zahodni Ukrajini v mestu, kjer je odraščala moja mama, kjer živijo naši sorodniki. Počutimo se precej depresivno. V primerjavi z drugimi begunci v Ukrajini smo v dobri situaciji - smo v stari hiši z dvoriščem (v hiši moje tetke, ki je pred dvema letoma umrla, in je bila prazna) brez tople vode, ampak imamo tri sobe za pet oseb in štiri pse in dve mački. Hvala in lepo pozdravljeni!"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
