Leta 1968 sta se na tekmi ameriške košarkarske lige pomerili moštvi Oklahome in Kansasa, srečanje je prenašala mreža NBC, producent prenosa je bil John Crowe. Tekma je tekla, prvi polčas se je počasi bližal koncu in gospod Crowe je bil v vedno večjih škripcih, trenerja namreč nista vzela še niti ene minute odmora. Očitno je pač nista potrebovala, po njunem mnenju je niso potrebovali niti igralci, potreboval pa jo je producent, krvavo jo je potreboval, zaradi obveznosti do oglaševalcev. Na svojo težavo, ki je bila vsako sekundo večja, je opozoril zapisnikarsko mizo, kjer so mu povedali, da ne morejo storiti nič, zato je tri sekunde pred koncem polčasa storil nekaj nezaslišanega: skočil je ob rob igrišča in minuto odmora signaliziral sam. Sodnik je - misleč, da gre za nekoga iz strokovnega štaba enega izmed moštev - zapiskal in tekma je bila prekinjena. Trener ekipe iz Kansasa Jack Hartman je ponorel, ampak televizijska publika tega ni videla in gospod Crowe je dobil, kar je hotel: odmor za reklame.
Prav samoumevnosti so tisto, kar moramo včasih bolj natančno premisliti, da bi razumeli ustroj sveta, v katerem prebivamo
