Pogosto imam občutek, da se preteklosti odrekamo, je ne maramo ali pa nam je zaradi nje nerodno. In si zato pogosto izmišljujemo zgodbice o tem, kaj je bilo, ker verjamemo, da nam bo tako lažje živeti s tistim, kar je. Skozi emotivno, ideološko ali manipulativno prizmo si ustvarjamo zgodovino à la carte. Po želji in potrebi si izbiramo bajke in povesti o lastni preteklosti, zgodovinske fikcije o časih, ki jih nikoli ni bilo ali pa niso bili takšni, kot trdimo, da so bili.
Del levice, na primer, je zelo občutljiv na desne opise življenja v bivši skupni državi in pod prejšnjim režimom. Te obtožbe niso vedno najbolj natančne in pogosto zapadajo v absurdno opisovanje tegob, ki jih nikoli ni bilo. Pomanjkanje sadnega jogurta, na primer. Fact check. Sadni jogurt smo v Jugoslaviji imeli in je bil dostopen vsakomur. Vem, ker ga že takrat nisem maral. Ampak ves sadni jogurt na tem svetu ne more spremeniti dejstva, da prejšnji režim ni bil svoboden. In vse porumenele fotografije delavskih ljudi in občanov, ki v fičkih in stoenkah množično vijugajo po Jadranski magistrali proletarskim počitnicam nasproti, ne morejo spremeniti dejstva, da Jugoslavija ni bila raj na zemlji. Spomnite se, to je bila država, v kateri je bila v medijih tolerirana le ena resnica, na televiziji prostor samo za poveličevanje ene in edine oblasti. To je bila država, v kateri novinarji režimu niso smeli postavljati zoprnih vprašanj. To je bila država, v kateri sta sodstvo in tožilstvo morala delati tako, kot jima je narekovala izvršilna oblast. V kateri je bila civilna družba ožigosana in preganjana kot nevarnost za narod in državo. To je bila država v partijskem primežu kulta osebnosti, ideološkega enoumja, prisilne enotnosti, paranoje pred zunanjimi sovražniki in represije. To je bila država, v kateri je bila kritika oblasti nedomoljubna, izdajalska in kazensko preganjana. Je pa res, da smo imeli jogurt. In kokakolo. Tako kot danes.
Primerjave z drugimi vzhodnimi državami, ki so bile v še bolj grobem objemu socialistične ljubezni, so zavajajoče. Samo zato, ker je bilo nekaterim še huje in so imeli še manj svobode, ne pomeni, da je bilo nam lepo. In ob vsej relativni liberalnosti je bil prejšnji režim paranoiden in neizprosen v odnosu do idej in ljudi, za katere je sumil, da ga ogrožajo. Prav tako so zavajajoče zgodbice o proletarskem raju v primerjavi z izkoriščanjem delavskega razreda na kapitalističnem zahodu. Socializma je bilo več v Skandinaviji kot pri nas. Mi smo imeli predvsem parole. S tem da zasluge za socialno pravičnost pripisujejo enoumnemu avtoritarnemu režimu, delajo slabo uslugo tistim, ki si za to civilizacijsko vrednoto prizadevajo v demokraciji. To je voda na mlin neoliberalcev, saj jim olajšuje, da zahteve po več socialne pravičnosti v družbi zavračajo kot protiustavno boljševiško zaroto. Največji problem z jogurtom sprovocirane sotto voce jugonostalgije pa je v tem, da prav butasto postavlja pod vprašaj razloge za vzpostavitev samostojne države. Če nam je bilo prej tako lepo, zakaj pa smo potem odšli po svoje? Če samostojnost ni bila motivirana s prizadevanji za demokracijo, socialno pravično družbo in individualne svoboščine, potem je šlo zgolj za nacionalistični projekt vzpostavitve monoetnične države. V besnem odzivu na laži o sadnem jogurtu nekateri sami stopajo v past tistih, ki želijo enoumje ponovno vzpostaviti v imenu drugačne ideologije, ampak z istim avtoritarnim priokusom.
Na drugi strani jogurtne polarizacije imamo politiko in ideologijo, ki zgodovine ne spreminja, ampak si jo izmišljuje. Zgodovinska paradigma desnega populizma temelji na pravljici o vrnitvi v dobre stare čase, ki jih nikoli ni bilo. Prodaja nam vračanje v stanje, ki nikoli ni obstajalo, karantanskega panterja in pravljice o nacionalnih in suverenih državah kot edinih oblikah države ureditve, ki lahko narodu zagotovijo blagostanje in ga zaščitijo pred zunanjimi sovražniki. S to zgodbico je kar nekaj težav. Prva je trditev o nacionalnih suverenih državah kot naravnemu stanju stabilnosti in varnosti. Zgodovinsko je to navadna laž. Z zelo redkimi, nestabilnimi in kratkotrajnimi presledki je večina evropskih narodov skozi zgodovino prebijala od vojne do vojne znotraj imperijev. V nekaj primerih na čelu, večinoma pa kot podrejeni del enega izmed njih. Timothy Snyder to imenuje evropska bajka o modri naciji. Po tej pripovedi imajo evropske nacionalne države dolgo in bogato zgodovino. Pa vendar je bajka o modri naciji izmišljena. V zgodovini nacionalnih držav v zahodni in srednji Evropi praktično ni bilo. V vzhodni Evropi jih je bilo nekaj, a niso doživele prav veličastne usode. Nacionalne države na Balkanu so postavile temelje za prvo svetovno vojno, po njej pa je v vzhodni Evropi nastalo šest novih nacionalnih držav, ki so bile vse odstranjene z zemljevida do sredine druge svetovne vojne.
V demokraciji pravna država nikoli ne more biti predmet proste presoje politike, pa čeprav z najboljšimi nameni
V narativu zagovornikov vrnitve v topla in varna nedrja modre in suverene nacije evropsko povezovanje ne predstavlja civilizacijskega koraka naprej, ki je evropskim narodom prvič v zgodovini ustvaril pogoje za sožitje brez konfliktov in vojn, ampak odmik od ideala nacionalne države. Argument zagovornikov "osvoboditve" Združenega kraljestva izpod bruseljskega jarma, po Snyderju "temelji na predpostavki, da bo britanska nacionalna država ponovno vzniknila, ko bodo odstranjene plasti evropske integracije in ponovno vzpostavljeno prejšnje stanje 'neodvisnosti'. Vendar česa takega še nikoli ni bilo. Zgodovinski proces izgube imperija je časovno sovpadal z zgodovinskim procesom evropske integracije, ki je ustvaril Britanijo, ki obstaja danes."
Populizem rad govori o suverenosti. Gre za besedo, pri kateri mnoge zaščemi v trebuščku ali še pedenj nižje. Nas nau noben jebu, mi delamo kar čmo je postala doktrina, ki se iz besednjaka frustriranih marginalcev ob šanku lokalnega bifeja spet vrača v diskurz visoke politike. Vse manj Evrope, vse več nacije. Vse manj evropskih vrednot, vse več nacijev. Problem suverenosti ni v tem, da države ne bi imele pravice – in tudi dolžnosti –, da na svojem teritoriju svobodno in demokratično sprejemajo zakone in jih tudi uveljavljajo. Da svojim državljanom zagotavljajo varnost in blagostanje in jih, če je to potrebno, ščitijo pred nevarnostjo, ki jim preti. A dejstvo je, da evropske države te cilje mnogo uspešneje dosegajo kot del evropskih integracije kot pa zunaj nje, še posebej pa kot iliberalne banana republike, ki jih nekateri politiki prodajajo kot alternativo. Suverenost ima svoj precizen pravni pomen v mednarodnem pravu. Zelo radi jo imajo tudi športni komentatorji, ko se navdušujejo nad "poletno" igro in suverenimi zmagami. V zgodovini pa suverenost ni bila toliko pravica narodov, da odločajo o svoji usodi, kot ekskluzivni privilegij vladarja, da na njihov račun s prisilo vzdržuje svojo oblast. Na takšen način je suverenost razlagal nacistični dvorni pravnik Carl Schmitt. Suverena je bila zanj zgolj tista država, ki oblasti dovoljuje, da vpelje stanje izjemnosti in ji tako omogoča, da se po svoji presoji in brez kakršnegakoli nadzora dvigne nad zakone in ustavo. Prav zaradi tega bi nas moralo pošteno skrbeti, če se vztrajanje na spoštovanju ustave in zakonov začne prikazovati kot nepotrebna formalnost ali celo nadležno in nedomoljubno nagajanje oblastnikom in škodovanje narodu. V demokraciji pravna država nikoli ne more biti predmet proste presoje politike, pa čeprav z najboljšimi nameni.
Institucionalno, pravno, politično in ekonomsko antitezo "tradicionalnega" razumevanja suverenosti je prineslo evropsko povezovanje, najprej z ustanovitvijo Sveta Evrope in sprejetjem evropske konvencije o človekovih pravicah, potem pa še z evropskimi skupnostmi, iz katerih je nastala Evropska unija. Ta temelji na demokratični vladavini prava, kar pomeni, da so pravice in svoboščine posameznikov z zakoni in ustavo zaščitene pred samovoljo oblasti, in pluralistični demokraciji, ki državljanom omogoča, da prosto in svobodno izbirajo svojo oblast. Eno in drugo je popolna antiteza suverenosti, kot jo je razlagal Schmitt. V žargonu politične doktrine, ki se iz sodobne Rusije počasi širi po vzhodnem delu Evrope, se ta pravica vladarja, da dela to, kar mu paše, imenuje "bespredel" ali neomejenost moči.
Novodobno navdušenje vse večjega števila Evropejcev nad takšno družbeno ureditvijo spominja na stockholmski sindrom. Pričakovali bi, da se ljudje ne bi sami od sebe in s tako vnemo odrekali pravici do družbenega vpliva in jo prenašali na nekoga, ki lahko v končni konsekvenci z njimi počne, kar mu pade na pamet. Suverenisti to dosegajo z distopičnim predstavljanjem sveta, v katerem vsakdo ogroža vsakogar, najbolj pa vsi nas. Medsebojni odnosi, pa naj bodo med narodi ali znotraj njih, so zreducirani na prepričanje, da lahko zmagaš samo, če nekdo izgubi. V takšnem svetu, v katerem smo neprestano ogroženi, seveda ni prostora za sodelovanje in integracije, še manj za pluralizem, družbeno kritiko in individualne svoboščine. Strah, nezaupanje in sovraštvo so psihološka municija in z njimi populistični suverenist vzdržuje oblast in upravičuje avtoritarnost in represijo. Vrnitev v dobre, suverene stare čase je pravljica, a vse pravljice nimajo srečnega konca.
