Barbie, Mattel, je otroška igrača, originalno svetlolasa in belopolta lutka, ki so jo od leta 1959 izdelali že več kot milijardo primerkov. Barbie je danes ena najuspešnejših svetovnih blagovnih znamk, pogosto pa se uporablja tudi kot nadimek za osebe, nagnjene k puhloglavosti, ki jih ne gre jemati resno.
Barbie, Klaus, znan tudi kot Lyonski mesar, je bil medvojni šef gestapa v tem francoskem mestu. Na sojenju leta 1987 je bil obsojen na dosmrtno ječo zaradi osebne odgovornosti pri mučenju in umoru več sto pripadnikov francoskega odporniškega gibanja in francoskih Judov, med njimi tudi 44 otrok iz hiše Izieu, ki so jih skupaj s sedmimi učitelji na Barbiejev ukaz aprila 1944 aretirali in deportirali v nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, kjer so bili vsi umorjeni.
Rajcanje z rasizmom in antisemitizmom je gotovo ena najbolj degutantnih oblik klikfehtanja. Dokler to počno zafrustrirani spletni kletni anonimneži, je to zoprno, a manj nevarno kot takrat, ko to postane uredniška politika. Nedavno je v tem oziru novo dno dosegla televizija TV3 z oddajo Faktor, v kateri je z letošnjim januarjem voditeljsko štafeto prevzela gospa Norma Brščič. Za Normo to seveda ni prvi rodeo, kot bi rekli Američani. V slovenski javnosti je postala znana po podiranju tabujev, vključno z nekaterimi, ki jih je sebi in drugim postavljala sama. Mnogi so mnenja, da bi veljalo njena razmišljanja preprosto ignorirati, saj z odzivi ustvarjamo nepotrebno pozornost in jim dajemo težo, ki si je ne zaslužijo. Morda, a ne gre pozabiti, da gospa Norma rasističnih in antisemitskih sporočil ni šepetala možu čez blazino, ampak je to bil javni govor. Karkoli si mislimo o vsebinah, ki jih predvaja, je televizija TV3, na kateri Norma "podira tabuje", še vedno del našega medijskega prostora, s programom, lastniki, uredniki, podjetji, ki na njej oglašujejo, in verjetno tudi gledalci. V spopadu s sovražnim govorom tišina ni del rešitve, ampak del problema.
Norma Brščič je v oddaji razmišljala o judovskem vprašanju, butastih in lenih zamorcih in krivicah, ki se dogajajo ljudem, ki verjamejo, da je zemlja ploščata. Kasneje je bila sicer presenečena nad ogorčenim odzivom dela javnosti, saj je bila po njeni oceni tema oddaje zgolj obramba svobode govora. "Nisem rekla in tudi ne mislim, da bi bilo treba, na primer, nad črnci izvajati kakršnokoli nasilje. Samo naštela sem nekaj dejstev." Dejstev, spomnimo, da v slovenski javnosti ni prostora za svobodomiselnost glede smrdljivih negroidnih buzerantov in vloge Židov v svetovnih institucijah, v politiki, v pornografski industriji, v filmski industriji in v medijih. Mimogrede, na zelo podoben način je pred Normo o "židovskem vprašanju" razmišljal Joseph Goebbels, ki se je že leta 1933 pritoževal, da so Judje zasedli vodilna mesta v nemških medijih, literaturi, gledališču, filmu, v zdravstvenih in pravnih poklicih in na borzi. "Pod nadzorom imajo parlament in politične stranke," je potožil na tiskovni konferenci v ženevskem hotelu Carlton, a obenem, tako kot Norma, odločno zanikal namige, da naj bi v reševanju "židovskega vprašanja" na kakršenkoli način izvajali nasilje, in obljubil, da bodo "s tem pretiranim judovskim vplivom opravili na praven in human način".
Zaradi piskajočega glasu, svetlih las, lutkastega videza in ogorčenja nad družbo, ki je krivična do rasistov, antisemitov in ljudi, ki verjamejo, da je zemlja ploščata, Norme mnogi ne jemljejo resno. Morda jo, ker je ženska, ocenjujejo predvsem po videzu. To je seksistično in tvegano podcenjevanje. Tudi če vas nekdo spominja na Barbie, ne pozabite na Klausa.
V spopadu s sovražnim govorom tišina ni del rešitve, ampak del problema
Uredniki TV3 so pogovorno oddajo o podiranju tabujev glede "židovskega vprašanja" uvrstili v program le nekaj dni pred obletnico dneva, ko so pred 76 leti vojaki sovjetske Rdeče armade osvobodili koncentracijsko taborišče Auschwitz-Birkenau, eno največjih morišč v drugi svetovni vojni, v kateri je bila poleg otrok iz hiše Izieu umorjena skoraj šestina od skupno šestih milijonov judovskih žrtev holokavsta, poleg njih pa tudi na tisoče drugih žrtev nacističnega nasilja, vključno s Slovenci. Dan spomina na holokavst je leta 2005 razglasila Generalna skupščina Združenih narodov. Kot vsaka obletnica ima tudi ta svoj pomen, a tudi slabosti. Obletnica je pomembna, ker je spomin moralni imperativ. Gre za dolg, ki ga imamo do žrtev, do njihovih svojcev in do ljudi, ki so preživeli, a za vedno ostali zaznamovani z izkušnjo neopisljivega trpljenja in zla. Po drugi strani pa kot vsaka obletnica tudi dan spomina na holokavst prinaša tveganje, da se spomin na žrtve ritualizira in izgubi pomen. Kratka svečanost, izjava na uradni spletni strani, tvit ali dva in tisti zbanalizirani, vsebinsko izpraznjeni in neštetokrat ponovljeni "nikoli več". Ceremonija kot priložnost za odpustke, za vse tisto, kar bi odgovorna politika morala početi, pa ne počne, v času pred ceremonijami, in v času po njih. Do naslednje svečanosti, naslednjega venca, foto trenutka in še enega "nikoli več". To ni dovolj. Spomin na žrtve holokavsta ni le pietetna gesta do milijonov ljudi, ki so jih pobili soljudje, ampak bi moral biti tudi temelj skupnega in odločnega boja proti idejam, besedam in dejanjem, ki so vodili v zločin in se danes vračajo, s pomočjo neodločnosti, oportunizma in strahopetnosti, ki preprečujejo, da bi se jim odločno postavili po robu. Boj proti rehabilitaciji in vrnitvi zla se ne more začeti in končati na isti dan v letu, z žalnim vencem in nekaj priložnostnimi frazami. Namesto "nikoli več", bi politiki predlagal besede Prima Levija, italijanskega pisca judovskega rodu, ki je preživel pekel koncentracijskega taborišča. "Zgodilo se je, torej se lahko ponovi."
Na letošnji dan spomina je svoje sporočilo objavil tudi predsednik Pahor. "Vsi mi - zlasti tisti, ki imamo javno besedo - se moramo vzdržati vsake besede in vsakega ravnanja, ki bi ga kdo lahko razumel kot žaljivo, kot sovražno ali celo kot hujskanje k nasilju," je izjavil in ob tem opozoril na skupno moralno in človeško dolžnost, da se trudimo ohranjati strpnost, sožitje in svobodomiselnost, ko lahko vsakdo izrazi svoje stališče tako, da ohrani dostojanstvo sočloveka.
Pozdravljam dejstvo, da je v tokratni izjavi klica spoznanja, da tudi v današnjem času prihaja do besed in ravnanj, ki spominjajo na tiste, ki so pred osmimi in več desetletji tlakovale pot v zločin. A glede na to, koliko je v današnjem svetu - in v današnji Sloveniji - nestrpnosti, sovraštva, relativiziranja zla, stigmatiziranja in dehumaniziranja določenih skupin, bi predsednik lahko in moral biti v svojih besedah jasnejši in odločnejši. Soočeni smo z idejami in besedami, ki jih kot "žaljive, kot sovražne ali celo kot hujskanje k nasilju" ne razumejo zgolj "nekateri", ampak bi jih morali kot takšne razumeti in obsoditi prav vsi. Morda se vam zdi, da se v svojem pisanju ponavljam in vsakič znova opozarjam na iste probleme. Obljubim, da bom enako ravnal tudi v prihodnje. Dokler bo to potrebno. Vsakič, ko se v imenu svobodomiselnosti govori o "židovskem vprašanju", vsakič, ko se ljudi primerja z zajedavci, ki jih je treba iztrebiti, vsakič, ko zdravnik javno poziva k etnični čistosti Evrope, vsakič, ko politik širi rasistična sporočila, vsakič, ko se zanika ali relativizira holokavst, vsakič, prav vsakič, ko se to zgodi, gre za pljuvanje na spomin na žrtve in za tlakovanje poti v ponovitev pekla. Ne gre za obrambo svobodomiselnosti, ampak za napad na svobodo. In dokler na to kot družba ne zmoremo, ne upamo ali nočemo odgovoriti, smo za to pljuvanje in tlakovanje soodgovorni vsi. V današnji Sloveniji ni toliko ogrožena "svobodomiselnost", ki se je v predsednikovi izjavi pritaknila k strpnosti in sožitju, ampak so ogroženi civilizacijski temelji povojne Evrope s strani tistih, ki "svobodomiselnost" razumejo kot licenco za sovraštvo, in ob potuhi tistih, ki jim zmanjka načelnosti in poguma, da bi to sovraštvo - ki očitno postaja naša nova normalnost - brez cincanja in mencanja, vsakič, jasno in odločno obsodili.
