Petega oktobra letos je v alzaškem mestecu Klingersheim blizu švicarske meje Amira vstopila v sobo svoje 14-letne hčerke Dinah in jo našla obešeno. Po maminih besedah Dinah ni več videla drugega izhoda zaradi neprestanega nadlegovanja, posmehovanja in žaljenja s strani njenih vrstnikov, tako v šoli kot na družbenih omrežjih. Dinah je bila do nedavnega priljubljena in družabna srednješolka, dobra učenka in športnica, vedno obkrožena s prijateljicami. Želela si je postati predsednica republike, je dejala njena mama. Potem se je pri 13 letih odločila, da svojim vrstnikom zaupa svojo spolno usmerjenost in njeno življenje se je spremenilo v pekel. Da bi kruto nadlegovanje sošolke lahko opravljali tudi popoldne in med vikendi, so nekateri izmed njenih vrstnikov in bivših prijateljic in prijateljev ustvarili whatsapp skupino, na kateri so objavljali žaljivke o "umazani lezbijki" in "umazani mešanki". Dinahina mama Amira je bila rojena v francoskem prekomorskem departmaju La Réunion v Indijskem oceanu. Obupana Dinah si je prvič poizkusila vzeti življenje že letošnjega marca, a novo šolsko leto in vpis na gimnazijo sta ji vlila nekaj upanja, da se bo njeno trpljenje vendarle končalo. Zaman. Ko je svoje mučitelje na družbenih omrežjih rotila, naj jo pustijo pri miru, so ji v odgovor zabrusili, "upamo, da ti bo naslednjič uspelo".
Starša pokojne Dinah za smrt hčerke ne obtožujeta le njenih vrstnikov, ampak tudi vodstvo šole, ki naj bi bilo o trpinčenju obveščeno, a ni ukrepalo. Tako policija kot šolske oblasti so uvedle preiskavo, ki naj bi potrdila ali ovrgla vzročno zvezo med peklom, ki ga je preživljala 14-letnica, in njeno odločitvijo, da si vzame življenje. Rezultati preiskave še niso znani, je pa raziskava, ki so jo pred slabim desetletjem opravili na univerzi Mireil v mestu Toulouse, pokazala, da je med mladimi, ki jih privlači isti spol ali še oklevajo v svoji spolni identiteti, nagnjenost k samomoru bistveno bolj pogosta, vzrok pa je predvsem odklonilen, nestrpen in žaljiv odziv njihovih vrstnikov. To tragično dejstvo ponazarja ne le Dinahina tragična zgodba, ampak tudi samomor 19-letne transspolne študentke psihologije Doone, ki se je septembra lani na železniški postaji v Montpellieru vrgla pod vlak, in samomor 17-letne Avril v severnofrancoskem mestu Lille decembra lani.
Dinah, Doona in Avril so storile samomor v Franciji, državi, ki ni med tistimi, v katerih bi bila homofobija izrazito prisotna, vsaj ne na prvi pogled. Navodila, kako preprečevati medvrstniško trpinčenje in nadlegovanje, ki jih francosko ministrstvo za šolstvo v pošilja v izobraževalne ustanove, že nekaj let omenjajo tudi ukrepe proti homofobnemu verbalnemu in fizičnemu nasilju. Francoski parlament je nedavno soglasno potrdil osnutek zakona, ki bo omogočil kazenski pregon tako imenovanih terapij za "zdravljenje homoseksualnosti". Če je žrtev "konverzije" mladoletna, osnutek zakon predvideva do treh let zapora. Da pa je homofobija v francoski družbi vendarle prisotna, pa kaže ne le Dinahin tragični primer, ampak tudi dejstvo, da je izrazito odklonilen odnos do istospolno usmerjenih oseb del politične platforme zelo verjetnega predsedniškega kandidata Erica Zemmourja, ki s svojim križarskim pohodom v obrambo Francije "belega, heteroseksualnega, katoliškega moškega" uživa visoko podporo v raziskavah javnega mnenja.
Sovraštvo do soljudi na podlagi njihove spolne usmerjenosti niti v "liberalnejšem" zahodnem delu Evrope ni le folklorna patologija v delu populacije. Nepripravljenost ali vsaj pomanjkanje odločenosti za dosledno in brezkompromisno zagotavljanje enakopravnosti in spoštovanja človeškega dostojanstva vseh je še kako prisotno tudi v delu političnega mainstreama. To je pokazalo tudi nedavno tajno glasovanje v italijanskem senatu, ki je s 154 glasovi proti 131 blokiralo zakon, ki bi nasilje nad LGBT-osebami, invalidnimi osebami in mizoginistično nasilje opredelil kot kaznivo dejanje iz sovraštva. Po izjavah pripadnikov skrajno desnih strank bi zakon omejil svobodo govora in promoviral homoseksualno propagando v šolah.
Homofobija je ena od macol, s katerimi skuša skrajno desni populizem demolirati evropski demokratični družbeni model
Takšni argumenti močno spominjajo na diskurz, na katerem politika v delu vzhodne Evrope gradi doktrino novokomponiranega vzhodnjaškega konservativizma. Homofobija je ena od macol, s katerimi skuša skrajno desni populizem demolirati evropski demokratični družbeni model, ki temelji na človekovih pravicah, pluralistični demokraciji in demokratični vladavini prava.
Ameriški zgodovinar Timothy Snyder obsedenost populistične politike s homoseksualnostjo razlaga kot poizkus, da se avtoritarnost oblasti upravičuje z nujnostjo obrambe čistosti naroda pred škodljivimi vplivi dekadentnega liberalnega demokratičnega zahoda. Praktična prednost polarizacije glede seksualne usmeritve je v tem, da za razliko od primerjav glede družbenega napredka, gospodarske uspešnosti, materialnega blagostanja in osebne svobode ne potrebuje argumentov, ampak zadostujejo hujskanje, predsodki in nestrpnost.
Kako daleč gre lahko nestrpnost na oblasti, nazorno kažejo odločitve skoraj sto poljskih mest in okrajev, ki so se razglasili za "LGBT free" območja. Nekaj jih je sicer nedavno svojo odločitev preklicalo, vendar je bil vzrok zgolj strah pred izgubo evropskih sredstev. Ob tem velja opozoriti, da izraz "LGBT free" zelo spominja na "Judenfrei", s katerim so nacisti označevali lokacije "očiščene od Judov". Iz te analogije ne bom izpeljal nobenih drugih sklepov in nikogar na povprek označeval za nacista, a terminološka podobnost je tako očitna, da je preprosto ni mogoče prezreti.
Perfidnost ukrepov, uperjenih proti pravicam in spoštovanju človeškega dostojanstva LGBTI+ oseb v državah, ki so vsaj na deklarativni ravni še vedno zavezane spoštovanju evropskih standardov človekovih pravic, je v tem, da po lastnih pojasnilih niso uperjeni proti homoseksualcem, ampak proti "LGBT-ideologiji". Po tej logiki naj bi bili LGBTI-posamezniki sicer enakopravni državljani z vsemi pravicami, zakon zgolj prepoveduje, da bi kdo (otrokom) pojasnil, da je tako in zakaj. Bizarno, a žal učinkovito. Da bi upravičili in prikrili diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in identitete, osebno značilnost predstavljajo kot naklepno odločitev za nesprejemljivo, sprevrženo in družbeno škodljivo ideološko orientacijo. Je pa res, da se nekaterim ne ljubi več pretvarjati, zato odkrito hujskajo proti "ideologiji" človekovih pravic in drugih civilizacijskih vrednot. {api_embed_photo_R30}724098{/api_embed_photo_R30}
Dinah je po maminih besedah storila samomor, ker ni mogla več prenašati trpinčenja, ki mu je bila izpostavljena v šoli v državi, v kateri je boj proti sovraštvu in diskriminaciji na podlagi spolne usmeritve in identitete ne le zakonsko podprt, ampak tudi, vsaj za zdaj, predmet širokega političnega in družbenega konsenza. Kakšne osebne stiske in trpljenje preživljajo istospolno usmerjeni mladi v državah, v katerih je nestrpnost politično instrumentalizirana in kjer zakonsko prepovedujejo "homoseksualno propagando v šolah", si je skoraj nemogoče predstavljati. Kam lahko pripelje logika nestrpnosti in sovraštva, ponazori projekcija v možno prihodnost, v kateri bi na francoskih predsedniških volitvah zmagal Eric Zemmour in udejanjil nekatere od svojih ključnih ideoloških zavez. Po Dinahini smrti se je na zborovanju v mestu Mulhouse zbralo na stotine ljudi, med njimi mnogo otrok, da bi izrazili ogorčenje ob tragični smrti dekleta in zahtevali zaščito človekovih pravic in spoštovanje človeškega dostojanstva istospolnih oseb. Po zakonodaji, ki je že v veljavi v nekaterih evropskih državah, bi bilo lahko takšno izražanje mnenj prepovedano in kaznivo.
