V zadnjem času politiki zopet razpravljajo o fašizmu, nacizmu in komunizmu kot totalitarnih režimih. Pri nas se politiki ne morejo zediniti, ali je bila Jugoslavija komunistična totalitarna država. Leve vlade SFRJ ne priznavajo kot totalitarno, medtem ko se SDS z Janšo na čelu zelo trudi, da bi jo označili kot tako. Totalitarizem kot pojem se je pojavil v 50. letih 20. stoletja. Gre za uradno diktaturo, ki pokriva vsa področja človeškega življenja, je enopartijski sistem, ki ga vodi diktator in ima sistem policijske kontrole. Če je bila po nekaterih uradnih podatkih Jugoslavija leta 1945 oblikovana kot pretežno totalitarna, tako prof. dr. Sergej Flere, sociolog, pa to ne velja več za obdobje od sredine 60. let. V 60. letih je dokaj svobodno izhajalo več milijonov primerkov verskega tiska na leto. Politična ureditev je sicer uradno bila enostrankarska, vendar so republike delovale kot avtonomni politični sistemi, ki so skrbeli za svoje politične interese in se med seboj spopadali. Večina nas, ki smo doživljali čas komunizma, bolj smo govorili o socializmu, se sploh ni počutila tako slabo, kot nam hoče danes vsiliti Janša. To potrjuje tudi raziskava, ki je bila izvedena v Sloveniji leta 2005, v kateri je 61 odstotkov vprašanih izjavilo, da je bilo v obdobju med 1945 in 1990 "marsikaj dobrega in marsikaj slabega", 22 odstotkov jih je menilo, da je bil to "čas napredka in dobrega življenja", manj kot 6 odstotkov pa jih je menilo, da je šlo za obdobje strahu in zatiranja. Ta raziskava je dosti bolj relevantna, kot kažejo nekatere sedanje, ker je bilo leta 2005 v anketi zajetih več ljudi, ki so živeli v socializmu. Sam sem živel v socializmu skoraj 20 let več kot Janša, živel sem relativno revno, kot večina okoli mene, česar se kot otrok nisem niti zavedal ali kakorkoli trpel. Med odraščanjem sem spoznaval in dojemal, da je bil to čas obnove do tal porušene domovine in ni bilo mogoče živeti tako udobno kot danes; v anketi bi se pridružil tistim med 61 in 22 odstotki. Menim, da je moja ocena življenja v času socializma bolj relevantna kot Janševa.
V Utripu na TV SLO1 26. 8. 2023 je bilo povedano, da so fašizem, nacizem in komunizem prinesli več gorja kot katerikoli režim pred tem. Krvni davek nacizma je bil 15 milijonov, fašizma 20 milijonov in komunizma 80 do 150 milijonov žrtev. To je 185 milijonov žrtev, če vzamemo pri komunizmu najvišjo številko. Na svetu je ob koncu druge svetovne vojne živelo cca 2,3 milijarde ljudi. To pomeni, da je bilo zaradi vseh izmov cca 5 do 8 odstotkov žrtev. Okoli leta 1500 je na svetu živelo manj kot 500.000 ljudi, zaradi inkvizicij, mučenja, zažiganja na grmadah, različnih herezij, protestantizma, prisilnega pokristjanjevanja v Latinski Ameriki in drugod naj bi bilo žrtev nekaj 10 milijonov, torej je bilo žrtev vsaj 5 do 10 odstotkov, to je več kot zaradi vseh izmov v preteklem stoletju. Ni mi prijetno govoriti o žrtvah, vendar je to edini način, s katerim lahko nekaj dokazujem. Ko je nadškof Zore pred kratkim pri "šenkani" maši kritiziral politike, ki jih ni bilo pri maši – zakaj bi le morali biti? – da totalitarizmi v vseh nas še vedno niso deležni enake obsodbe, bi mu dejal, naj najprej pomete pred svojim pragom. Če se vrnem nekoliko nazaj, je 8. 9. 2009 na 12. izredni seji DZ poslanec dr. Luka Juri opozoril na zlorabo človekovih pravic v srednjem veku, na inkvizicijo, ki je bila – kaj drugega kot – totalitarni sistem, ki je bil osnovan na eni sami veri, na eni sami resnici. Na isti seji je poslanec Anton Anderlič med drugim dejal, da nikoli ne bo priznal, da je bilo plemenito dejanje, kar so farji zganjali med vojno in pridigali, da so partizani komunisti, in jih primerjali z živalmi. Pred pohodom na fronto so domobrance z orožjem blagoslavljali z geslom: "V imenu Kristusovih ran naj umrje partizan." Kako "plemenit" krščanski poziv!
Milan Januška, Slovenj Gradec
Obiščite spletno stran brez oglasov.
