Kitajski voditelji so že na začetku tretjega tisočletja začeli dojemati, da bo treba nekaj spremeniti. Politika "gospodarske rasti za vsako ceno", ki jo je v veliki meri omogočal premog, je sicer prinesla veliko blaginjo, a je hkrati povzročila nesprejemljivo onesnaženje zraka in voda. Okoljevarstveniki so zato začeli pozivati k izgradnji "ekološke civilizacije", v kateri bi ljudje živeli v sožitju z naravo. In ko je leta 2012 oblast prevzel predsednik Xi Jinping, se je takoj lotil te naloge.
Po hitrem postopku je kitajska vlada razglasila vojno proti onesnaženju, pripravila akcijske načrte za čiščenje zraka, vode in prsti v vrednosti 850 milijard evrov, zaprla neučinkovite elektrarne na premog in v razvoj obnovljivih virov energije vložila več sto milijard evrov. Poleg tega je visoko na seznam prioritet uvrstila domačo proizvodnjo in prodajo električnih vozil ter zasnovala nacionalni sistem za trgovanje z ogljikom.
Toda tako za Kitajsko kot za celoten planet je skrb vzbujajoče, da se ta zagon ni le ustavil, temveč se zdaj zadeve premikajo v nasprotno smer. Poraba premoga, ki je od leta 2014 do 2016 vztrajno upadala, odtlej le še raste. Enako velja za izpuste ogljikovega dioksida, ki so se celo lani kljub gospodarski upočasnitvi, ki jo je povzročila epidemija, povečali za 1,5-1,7 odstotka.
Kitajska se mora bolj potruditi. Avtorji poročila Združenih narodov o vrzelih na področju emisij iz leta 2019 so prišli do zaključka, da je treba svetovne emisije toplogrednih plinov med letoma 2018 in 2030 zmanjšati za 55 odstotkov, če želimo dvig globalnih temperatur omejiti na 1,5 stopinje Celzija v primerjavi s predindustrijskimi ravnmi. A medtem ko je preostanek sveta lani za 17,2 gigavata (GW) zmanjšal neto zmogljivost proizvodnje elektrike iz premoga, jo je Kitajska povečala za 38,4 GW.
Še hujše je, da je to šele začetek. Kitajska vlada je namreč odobrila postavitev za 36,9 GW novih elektrarn na premog, s čimer je trenutno v fazi izgradnje vsega skupaj 88 GW novih zmogljivosti, v fazi načrtovanja pa je dodatnih 158,7 GW. Skupno bodo v omrežje dodali torej za kar 247 GW novih termoelektrarn na premog - to je več od skupne kapacitete vseh premogovnih elektrarn v ZDA, ki znaša 233,6 GW.
Ameriško-kitajska trgovinska vojna je okrepila skrbi Kitajcev glede zanesljive oskrbe z energijo, saj z uvozom pokrijejo 70 odstotkov potreb po nafti in 40 odstotkov potreb po zemeljskem plinu
V prihodnosti jih bodo verjetno zgradili še več. Vplivna združenja na področju energetike in premogovništva kitajsko vlado spodbujajo k povečanju zmogljivosti za proizvodnjo električne energije iz premoga s trenutnih 1080 GW na 1200-1300 GW v naslednjih petih letih, do leta 2035 pa celo na 1400 GW. Poročilo skupine Global Energy Monitor (GEM) poudarja, da če bo Kitajska izpeljala načrtovano razširitev kapacitet do leta 2035, bo sama proizvedla kar trikrat toliko energije iz premoga, kot bi je smel cel svet glede na meje, ki jih je za omejevanje globalnega segrevanja na dve stopinji Celzija določil Medvladni forum o podnebnih spremembah (IPCC).
Zakaj se je Kitajska sploh vrnila na stara pota? Prvi odgovor je, da so protesti v Hongkongu, trgovinska vojna z ZDA in pandemija covida-19 preusmerili pozornost oblikovalcev politike z izvajanja podnebnih reform. K temu lahko prištejemo tudi upočasnitev rasti kitajskega BDP-ja ter povečanje stopnje brezposelnosti. Kitajsko vlado trenutno pač bolj zanima spodbujanje tradicionalnih, energetsko intenzivnih panog, kot so železarska, jeklarska in cementna industrija, voditelji provinc pa so se masovno lotili gradnje novih premogovnih elektrarn.
Ameriško-kitajska trgovinska vojna je poleg tega okrepila skrbi Kitajcev glede zanesljive oskrbe z energijo, saj z uvozom pokrijejo 70 odstotkov svojih potreb po nafti in 40 odstotkov potreb po zemeljskem plinu. Kljub temu da se je država resno lotila razvoja obnovljivih virov energije, zlasti sončne in vetrne, z njihovo izgradnjo ne more dohiteti pričakovanega povpraševanja. Prav tako njeno električno omrežje trenutno ne omogoča učinkovitega prenosa čistejše energije z zahoda, kjer jo proizvajajo, na območja z velikimi energetskimi potrebami. Premog, ki ga je v izobilju in je relativno ugoden, se po drugi strani mnogim zdi zanesljiv in preverjen vir.
Navsezadnje pa verjetno ni naključje, da je Kitajska ponovno posegla po njem ravno v času, ko so se ZDA umaknile z mednarodnega prizorišča na področju zaščite podnebja. Nekdanji ameriški predsednik Barack Obama in Xi sta se združila v boju proti globalnemu segrevanju in tako pripravila teren za pariški podnebni sporazum iz leta 2015, ko pa so ZDA med predsedovanjem Donalda Trumpa zapostavile reševanje okolja, je to najbrž omajalo tudi zavzetost Kitajske.
Xi je septembra lani poskrbel za optimizem, ko je naznanil, da želi Kitajska doseči neto ničelne emisije do leta 2060. Toda upi, da bo 14. petletni načrt za obdobje 2021-2025 prikazal strategijo kitajske vlade za začetek razogljičenja, so se ob njegovi potrditvi marca letos že razblinili. Na aprilskem podnebnem vrhu ameriškega predsednika Joeja Bidna je Xi najavil, da bo Kitajska v okviru novega petletnega načrta sicer "strogo nadzorovala" svojo porabo energije iz premoga, da pa bo obenem še naprej dopuščala njeno rast. Njeno "postopno zmanjšanje" je tako predvideno šele po letu 2026.
Ta časovnica je nevarno neambiciozna. Po izračunih strokovnjakov za podnebne spremembe pri GEM, TransitionZero in drugih organizacijah bi morala Kitajska do leta 2030 zapreti 600 od svojih 1082 elektrarn na premog, če želi globalno segrevanje zadržati precej pod "katastrofalnima" dvema stopinjama Celzija. Če njihove ocene držijo, je skrajni čas, da Kitajska spremeni smer.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
