"Prijatelja spoznaš v nesreči," pravi pregovor. Drži, seveda. Velja pa tudi, da v nesreči ugotoviš, kakšna je moč skupnosti in koliko solidarnih ljudi nas dejansko obkroža. Zadnja takšna nesreča, ki je prizadela Slovenijo, je požar na Krasu, ki je opustošil naravo in v stisko potisnil ljudi, ki so s strahom spremljali, kako se ognjeni zublji bližajo hišam. Z grozo pa teh prizorov niso opazovali samo tisti, ki so živeli blizu požarnega območja, temveč tudi drugi, ki so po medijih videli, kaj se dogaja onkraj njihovega varnega zavetja. In takrat se je začelo. Ljudje so po omrežjih množično izražali solidarnost s tistimi, ki jih je ogrozila nesreča, spontano so nakazovali sredstva za gasilska društva, začeli so zbirati hrano in pijačo za gasilce, prostovoljne gasilske enote pa so z vseh koncev države pridrvele na pomoč Kraševkam in Kraševcem.
Človek človeku človek
Kako je to možno? Ali nismo Slovenke in Slovenci tako razklani, da nas nihče več ne sestavi? Mar ne velja tudi pri nas pravilo "človek človeku volk"? Se je filozof Thomas Hobbes, ki je zagotavljal, da brez čvrste oblasti družba ne more delovati in da bi brez osrednje avtoritete vladala "vojna vseh proti vsem", dejansko motil? Morda res. Tako trdi tudi nizozemski zgodovinar Rutger Bregman, ki je v knjigi Človeštvo (v izvirniku Humankind) pogledal na človeško zgodovino skozi prizmo optimizma. Ob primerih izjemne solidarnosti in medsebojne pomoči v najbolj nemogočih situacijah je prikazal, da smo ljudje očitno boljši, kot si pogosto mislimo, posebej pa presenetimo drug drugega, ko se znajdemo v težavah in krizi. Knjigo začne z nenavadnim primerom iz leta 1940, ko se je nacistična vojska pripravljala na bombardiranje Londona. Tako nemški kot britanski politiki so takrat pričakovali, da bo v mestu in državi zavladal kaos in da bo ljudstvo ohromelo od strahu, kar bi olajšalo nadaljnjo invazijo. In kaj se je zgodilo, ko se je 7. septembra tistega leta začel Blitz, kot so imenovali zračni napad? Nič od pričakovanega. Neki zdravnik je situacijo opisal takole: "Fantiči so se še naprej igrali na pločnikih, kupci so še naprej barantali, policist je z visokostno zdolgočasenostjo usmerjal promet in kolesarji so kljubovali smrti in prometnim predpisom. Nihče, kot sem lahko videl, ni pogledal v nebo." Krčme in trgovine so ostale odprte kljub raztreščenim oknom in izložbam, vlaki so še vedno vozili in celo gospodarstvo ni utrpelo hujših izgub. Še več: duševno zdravje Britancev se je – tako so pokazale kasnejše raziskave – v krizi izboljšalo, poraba alkohola pa je bila manjša kot v mirnem času. Kot piše Bregman, so se po vojni Britanci z nostalgijo spominjali Blitza, ko ni bilo pomembno, kateri politični stranki pripadaš in ali si reven ali bogat.
Kako je to možno? Ali nismo Slovenke in Slovenci tako razklani, da nas nihče več ne sestavi?
Kriza nas očitno poveže ter izvabi najboljše iz ljudi. To se je, kot se verjetno še spomnimo, zgodilo tudi spomladi 2020, ko je svetu in Sloveniji pokazala zobe pandemija covida-19. Po omrežjih so se takrat širili neverjetni prizori. Stanovalke in stanovalci blokov so v gosto naseljenih soseskah stopili na balkone in ubrano zapeli ob spremljavi tistih, ki so obvladali inštrumente. Nesrečnežem, ki so zaradi bolezni ostali doma, so sorodniki, prijatelji in sosedi pred vrati puščali hrano in darila. Ljudje so se spodbujali po omrežjih in si pošiljali motivacijska sporočila s ključniki, kot sta #OstaniDoma in #MamoTo. Tako so izkazovali, da so si še vedno blizu, čeprav so ostajali daleč drug od drugega, da ne bi raznašali virusa. Ljudje so v tistem času, ki bi ga lahko metaforično opisali kot "romantični val", dejansko stali skupaj (ob upoštevanju primerne razdalje, seveda), se bodrili in izražali solidarnost na vse mogoče načine.
Normalizacija krize
In kje smo v Sloveniji zdaj? Daleč smo in hkrati blizu. Koronavirusna bolezen ni več kriza, ki je presekala normalnost, temveč se je prelevila v novo normalnost in postala "totalno družbeno dejstvo", kot je takšne pojave pred stoletjem opisal francoski etnolog in antropolog Marcel Mauss. Virus SARS-CoV-2 se je zažrl v vse pore našega življenja, od zdravstva in gospodarstva do izobraževanja, kulture in športa, ter razgalil šibkosti naše družbe – podobno kot voda, ki prodre v najmanjšo režo v asfaltu, ob mrazu, ko zmrzne, pa se razpoke povečajo. Ob normalizaciji krize smo se po več kot dveh letih spet začeli ozirati naokoli, pogledali stran od virusa in ugotovili, da obstajajo in vznikajo še druge krize: od vojne v Ukrajini do podnebnih sprememb in globalnih preglavic z odpadki, katerih kup se neizmerno povečuje. In potem kot strela udari še požar na Krasu, ki ljudi spet poveže, zmanjša razpoke, zaceli rane ..., in tako naprej.
Kriza je, skratka, morda edino normalno stanje človeštva v 21. stoletju. To pa seveda ne pomeni, da lahko ob tem spoznanju dvignemo roke v zrak in se prepustimo apatiji na "težavni poti v prihodnost", kot je to v naslovu knjige o podnebnih problemih našega planeta ubesedil futurist in okoljevarstvenik James Lovelock. Nasprotno. S krizami lahko sobivamo in jih obvladujemo predvsem takrat, ko nehamo iskati sovražnika v lastnih vrstah in se namesto tega posvetimo solidarnemu reševanju skupnih izzivov, med katerimi je osrednji preživetje človeštva in človečnosti.
Zavedati se začenjamo, da koronavirusna bolezen ni zgolj kriza, ki se bo iztekla v nekaj mesecih. V takšni situaciji nima več smisla vojna proti virusu in še manj besedna vojna, temveč je čas, da ponotranjimo dolgoročna pravila igre
Srečanje na nikogaršnji zemlji
Na poti v bolj solidarno prihodnost se lahko spomnimo še neke druge situacije iz vojnega časa, ko se je kriza normalizirala, to pa je povzročilo nenavaden obrat k sodelovanju. Poleti 1914 so mladi moški po vsej Evropi množično zakorakali na fronto. Bili so polni zanosa in imeli so trden namen, da premagajo sovražnika. Njihov entuziazem je upadel že čez nekaj mesecev, ko so spoznali, da vojne ne bo hitro konec in da bodo verjetno še dolgo tičali v blatnih jarkih. Takrat se je začelo dogajati nekaj presenetljivega, kar je nekoliko romantizirano, a še vedno dokaj verodostojno predstavljeno v koprodukcijskem filmu Vesel božič: vojaki na obeh sovražnih straneh so začeli streljati drug mimo drugega, ob točno določeni uri pa so vsak dan sprožili topovske salve proti nasprotnikom, da so se ti pravočasno zatekli na varno. Še več, za božič leta 1914 so vojaki na delih Zahodne fronte brez vednosti poveljstva sklenili premirje, se srečali na nikogaršnji zemlji med nasprotnimi jarki, si izmenjali darila in bojda celo odigrali nogometno tekmo. (Zmagali so kakopak Nemci z 2 proti 1.)
Če izvedemo primerjavo z današnjim časom, smo dejansko v podobni situaciji kot vojaki med prvo svetovno vojno. Zavedati se začenjamo, da koronavirusna bolezen ni zgolj kriza, ki se bo iztekla v nekaj mesecih, temveč je "kronična bolezen" človeštva, ki bo z nami še mesece in leta. V takšni situaciji nima več smisla vojna proti virusu, ki smo jo spremljali leto, dve, in še manj besedna vojna proti drugače mislečim, temveč je čas, da ustvarimo in ponotranjimo dolgoročna pravila igre, od uporabe mask do zračenja in testiranja, ki nam bodo omogočila razmeroma ugodno življenje tudi v neprijetni situaciji. Čas je, skratka, da stopimo iz jarkov, prestopimo barikade in se znova srečamo ter se spomnimo, da so pred človeštvom še drugi, morda bistveno večji izzivi, ki jih lahko rešujemo le skupaj. Zavemo se lahko, da so tudi onkraj našega jarka (ali izven informacijskega mehurčka) ravno tako ljudje, solidarnost in skrb za sočloveka, tudi če ga ne poznamo osebno, pa je vezivo, ki pomaga ohranjati človeško vrsto.
Zgodovina kaže, da smo ljudje mojstri v solidarnosti, sodelovanju in skrbi za ranljive in ogrožene. Če želimo nadaljevati s takšnim pristopom, ki je dejansko zagotovil uspeh in preživetje naše vrste, je pogosto najbolj pomembno, da storimo prvi korak in stopimo do drugega ter mu podamo roko – slednje seveda tudi v simbolnem smislu. Še preden to storimo, pa si priznajmo: verjetno smo boljši, kot si mislimo. Tako posamezniki kot skupnost.
