(POGLED) Kaj vse gre narobe Rusiji v tej vojni

Zahodni vojaški analitiki so v zadnjih tednih praktično enotni v oceni, da je Rusiji strategija hitrega napada z uničenjem ukrajinske vojaške infrastrukture in zavzetjem večjih mest povsem spodletela. Namesto tega vidimo zametke povsem druge vojne, v kateri so ruski vojaki demotivirani, prihaja do uničenja civilnih objektov in dogajajo se vojni zločini, število žrtev pa iz dneva v dan strmo narašča. Ob tem velja opozoriti na posamezne signale, ki kažejo na precej globoke razpoke v domnevno zelo dobro organizirani in pripravljeni ruski vojski; prvi tak signal smo dobili skozi uradno rusko priznanje, da se v vojni bojujejo tudi naborniki, kar je predtem ruski vojaški in politični vrh odločno zanikal. Reakcija Putina, ki je krivdo za to (pričakovano) preložil na vojaški vrh, pa bodisi kaže na informacijsko izoliranost Kremlja bodisi zgolj potrjuje temu, da so v politično-vojaški hierarhiji razpoke, ki se bodo ob tako iracionalni vojni samo še potencirale. Drugi signal je prišel v trenutku, ko smo dobili prve ocene vojaških žrtev na ruski strani: tudi če so te močno napihnjene z ukrajinske strani (kar je dokaj verjetno), lahko že govorimo o nekaj tisoč ruskih vojakov. In slednje bo Kremelj doma zelo težko pometel pod preprogo (kot to sicer počne ob razširjenih praksah trpinčenja in smrti v ruskem naborniškem sistemu), kljub vsej informacijski blokadi in cenzuri.

Eden osrednjih strateških ruskih ciljev je tudi zavzetje Mariupola, mesta ob Azovskem morju, saj bi s tem Rusija nadzirala že večji del ukrajinske črnomorske obale in s tem tranzitnih poti, tako za logistične potrebe vojne kot tudi za izvoz strateških surovin. Kmalu namreč sledi vojna za hrano, posledice katere bosta čutila celotna Evropa in tudi večji del sveta, Rusija pa bo lahko igrala na vse ali nič ter nadzor nad ključnimi tranzitnimi potmi strateških prehrambnih surovin izkoriščala tudi za pogajalski vzvod z Zahodom. Od tod tudi tako silovito obleganje Mariupola in civilne grozote v njem, pa tudi silovit odpor v največji meri najbolj kontroverznega dela ukrajinske vojske - neonacistične paravojaške milice pod vodstvom bataljona Azov. Ti imajo namreč svoje "domovanje" prav v Mariupolu, zato ne preseneča, da Rusija kljub obsežnemu obstreljevanju in obleganju mesta še vedno ni zavzela. A če danes te milice branijo mesto pred rusko agresijo, se bo "jutri" pojavilo vprašanje, kakšno vlogo bodo skrajno desničarske skupine imele v prihodnji Ukrajini in kako jih bodo prihodnje oblasti civilno nadzirale. Zapleteno vprašanje, na katero mora biti pozoren tudi Zahod.

Samomorilska simultanka

Medtem Rusija izgublja še na dveh, prav tako izjemno pomembnih frontah. Prva je mednarodnopolitična in druga gospodarsko-finančna. Najbrž ni trenutka v sodobni zgodovini, ko bi se jedrska velesila in stalna članica Varnostnega sveta OZN znašla v tako izoliranem mednarodnem položaju. Odziv večjega dela mednarodne skupnosti je precej enoten: gre za nesprejemljivo agresijo Rusije, ki jo mora ta nemudoma končati. Res je, da sta se Kitajska in Indija, dve globalni velesili, vzdržali javne obsodbe, a po drugi strani se tudi nista postavili na rusko stran. Rusija in njeno politično vodstvo sta se znašla v položaju, ki ga nista pričakovala - najbrž tudi zaradi odzivov v zadnjem desetletju, ko se mednarodna skupnost ni preveč ozirala na rusko aneksijo Krima. Rusija bo na tem parketu izgubila dolgoročno: namesto priznanja statusa velike države (kar je pogosto slišan ruski očitek Zahodu) bo tudi po koncu vojne ostala izolirana iz osrednjih procesov spremembe svetovne ureditve. Glavno vlogo v tej igri bodo namreč mimo Rusije odigrale Kitajska in ZDA, ob (upajmo) vedno bolj proaktivni vlogi EU. Z agresijo je Kremelj pokopal tudi kakršne koli upe na strateško partnerstvo z EU, ki je bilo na začetku novega stoletja nekaj časa na mizi in bi nedvomno spremenilo tok dogodkov, a se je po letu 2008 postopno ohlajalo in zašlo v slepo ulico leta 2014.

Gledano z gospodarskega vidika, se je Kremelj prav tako uštel, saj je najbrž pričakoval zgolj dodatno zaostrene sankcije, ki so bile v veljavi že od leta 2014. A danes vidimo nekaj povsem drugega: ne glede na to, da EU še ni uvedla embarga na uvoz ruskega plina in surove nafte, ter dejstvo, da niso vse ruske banke izključene iz sistema Swift, je učinek sankcij na rusko gospodarstvo izjemno obsežen. Takšnih sankcij Rusija, ne glede na vse notranje (surovinske) resurse in kadrovski kapital, ne more dolgoročno absorbirati. Sledil bo gospodarski kolaps, poskus vzpostavitve avtarkije, ki pa v razmerah globalizacije preprosto ni mogoča. Rusija iz EU neposredno uvozi za okrog 20 odstotkov vrednosti BDP, še najmanj enkrat toliko družbenega proizvoda je indirektno povezanega z mednarodnimi dobavnimi verigami, dostopom do tehnologij, informacijskih rešitev itd. Nič od tega Rusija nima doma in je v mnogih segmentih povsem odvisna od tujih rešitev. In te so danes bodisi povsem prekinjene zaradi sankcij bodisi so izjemno nestabilne kot posledica težav v logistiki, plačilnem prometu, izogibanju poslovanja itd. Za zdaj Rusiji še preostane izvoz plina in nafte kot osrednjih virov proračunskih prilivov, a ne pozabimo: tudi Sovjetska zveza je izvažala ogljikovodike, pa to ni bilo dovolj za preprečitev socialnega in ekonomskega kolapsa, ki je sledil v 80-ih. In tudi Kitajska tega manka danes nikakor ne more nadomestiti, saj gospodarstvi nista niti strukturno kompatibilni niti obsegi niso takšni, ki bi lahko Rusiji pomagali v večjem delu nadomestiti izgube zahodnih trgov. 

In ne nazadnje: z ruske strani pogosto slišimo o argumentu širitve Nata na vzhod in domnevni ruski vojaški ogroženosti, kar je privedlo do preventivnega ukrepanja v Ukrajini. Toda tudi tu bo (najbrž je že) Rusija dosegla ravno obratno: v Evropi, tudi v vzhodnem delu celine, bomo videli več orožja, več oboroževanja in več zveze Nato. Časovno smo že globoko v hladni vojni 2.0.

Dr. Denis Mancevič, nekdanji diplomat, partner in direktor v svetovalni družbi Herman & partnerji