Olaf Scholz in socialdemokrati (SPD) so na nedavnih nemških zveznih volitvah osvojili 25,7 odstotka glasov in tako le za las premagali Krščansko- demokratsko unijo (CDU) odhajajoče kanclerke Angele Merkel in njeno bavarsko sestrsko stranko Krščansko- socialno unijo (CSU), ki sta prejeli 24,1 odstotka glasov.
Gre za osupljivo zmago za stranko, za katero so javnomnenjske raziskave še pred nekaj meseci napovedovale, da utegne osvojiti le okoli 14 do 15 odstotkov glasov. Scholz je ravno napovedal, da namerava postati naslednji nemški kancler, in njegova napoved se je tedaj zdela zelo drzna, celo nekoliko bizarna, sploh ker je SPD v zadnjem času veljala za nepopravljivo poškodovano in močno oslabljeno stranko, katere volilna baza, ki jo tradicionalno sestavljajo pripadniki delavskega in srednjega razreda, se je močno zmanjšala. Zdaj je to izgubo nadoknadila.
Kako je Scholzu uspelo to volilno presenečenje? Delno lahko to pripišemo svežim predvolilnim sloganom SPD: Soziale Politik für dich (Socialna politika zate) in Respekt für dich (Spoštovanje do tebe). Splošno sporočilo, ki ga je bilo mogoče razbrati med spletnimi razpravami stranke o njenem volilnem programu, se je glasilo, da "ima Scholz načrt za prihodnost" in da ve, kako bo odvzel glasove populistom. Stranka se bo osredotočila na "spoštovanje, dostojanstvo, prihodnost in suvereno Evropo". Seveda to ni za tiste, ki menijo, da so boljši od drugih.
Med tistimi, ki so bili vir navdiha za volilni program SPD, je filozof Michael Sandel z Univerze Harvard. Sandel v svoji zadnji literarni uspešnici The Tyranny of Merit trdi, da je postalo izobraževanje največji vzrok za delitve v družbi. Res je, da je bilo izobraževanje nekoč najvišja prioriteta in del DNK vsake spodobne socialnodemokratske stranke. Glavna ideja je bila, da človeku trdo delo in izobraževanje zagotovita družbeni vzpon. Toda Sandel trdi, da ima meritokracija tudi temno plat, saj zmagovalci radi gledajo zviška na tiste, ki se v družbi ne vzpenjajo enako hitro.
Čeprav zmagovalci svoj uspeh dolgujejo predvsem sreči, jim izrazito meritokratski sistem dopušča, da rečejo, da so njihovi dosežki izključno plod njihovega trdega dela. To hkrati vodi k sklepu, da si manj premožni zaslužijo svoj položaj, ker se preprosto niso dovolj trudili. Po Sandelovih besedah je meritokracija - in način razmišljanja, ki ga vsiljuje - elito spremenila v aroganten klub, medtem ko je mnoge druge oropala njihovega dostojanstva.
Zdi se tudi, da si je SPD povrnila glasove volivcev, ki so nekaj časa volili desnosredinsko CDU/CSU
Meritokratska naracija, ki jo Sandel kritizira, ignorira dejstvo, da vsi ljudje nimajo enakih možnosti za uspeh. V Nemčiji diplomira le 15 odstotkov študentov iz gospodinjstev, v katerih nima niti en član univerzitetne izobrazbe, v primerjavi s 63 odstotki študentov iz tistih gospodinjstev, katerih člani so bolje izobraženi. To je pomemben razlog, zakaj Nemčija zaostaja za večino drugih članic OECD, kar se tiče družbene gibljivosti.
Scholzeva kampanja je bila uspešna, ker so njeni snovalci prepoznali, da Sandelova spoznanja najbolj veljajo ravno za Nemčijo. SPD si je povrnila glasove pripadnikov svoje tradicionalne volilne baze, med katerimi so se mnogi počutili izdane in so se raje obrnili k levičarski stranki Die Linke (Levica). Scholzevemu spretnemu sporočanju je mogoče pripisati vsaj delne zasluge za to, da je Levica tokrat dobila za 50 odstotkov manj glasov kot leta 2017. Zdaj se komajda prebija, na volitvah ni dosegla volilnega praga, vendar je ohranila svojo prisotnost v parlamentu samo zato, ker je neposredno zmagala v treh okrajih.
Še bolj morda preseneča, da so socialni demokrati očitno pobrali tudi glasove skrajno desne Alternative za Nemčijo (AfD). Dejansko je SPD zdaj najmočnejša stranka v vseh vzhodnih nemških zveznih deželah, razen na Saškem in v Turingiji, kjer vlada AfD. Kampanja SPD o "spoštovanju" je menda pritegnila Nemce, ki se jim zdi, da so v letih po padcu komunizma in ponovni združitvi izgubili svoje dostojanstvo.
Zdi se tudi, da si je SPD povrnila glasove volivcev, ki so nekaj časa volili desnosredinsko CDU/CSU. Na preteklih volitvah so mnogi volivci SPD prebegnili k CDU, ker so podpirali Merklovo, ki je pomenila varen, stabilen steber nemške politike. Toda zdaj ko SPD vodi Scholz, se jim zdi njihov nekdanji politični dom spet sprejemljivo zmeren.
Konec kocev bi lahko SPD osvojila tudi nekaj glasov volivcev stranke Zelenih, ki je na preteklih volitvah vedno bolj zastopala socialnodemokratska stališča.
Scholzeva kampanja dostojanstva je prinesla fascinantne rezultate. Zdaj se seveda zastavlja vprašanje, kako bo SPD svojo oživljeno agendo uresničevala v okviru nove vlade in jo pretvorila v nove javne politike.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
