Marko Crnkovič
Me veseli, da se je Slovenija enoglasno odzvala na provokacijo Antonia Tajanija, ki je na proslavi ob dnevu spomina na fojbe končal govor z vzklikom: “Živela italijanska Istra! Živela italijanska Dalmacija!”
Jasno je, da se mora Slovenija zoperstaviti fanatikom italijanske polpretekle zgodovine in zagotoviti, da bomo imeli mir pred njihovimi para-, neo-, post-, proto-, kvazi-, alt-right in whatever fašisti in frustracijami.
Čeprav ta nazadnjaški laški Heimatdienst ni nič novega, je bil vedno manj (zlo)glasen od tistega originalnega, esterajherskega. A ta incident ni presenečenje. Letošnja iredentistična komemoracija v Bazovici je bila z retoriko in visoko udeležbo pričakovana posledica vzpona vsesplošnega, ne samo italijanskega populizma.
Slovenski odzivi so bili morda res enoglasni. Toda nekateri, ki so tudi zatrobili v ta na lepem domoljubni rog, so fušajoče izstopali. Kdo? Ah, le kdo neki, če ne slovenski populisti — da ne rečem slovenski Heimatdienst.
Elegantno, a izmuzljivo
Izjava, ki jo je v zvezi s Tajanijevo izjavo dal Janez Janša, je bila navidez elegantna, vendar izmuzljiva. Rekel je namreč takole:
“Istra [je] toliko italijanska[,] kot je Furlanija-Julijska krajina slovenska.”
Furlanija-Julijska krajina seveda ni slovenska. Če tam živi slovenska manjšina, to še ne pomeni, da je pokrajina, regija slovenska, niti “tudi” slovenska. Kot tudi Istra ni italijanska, niti “tudi” italijanska pokrajina, regija, županija samo zato, ker tam živi italijanska manjšina. Kaj šele Reka in Dalmacija.
Janšev odgovor Tajaniju je v bistvu mojstrovina diplomatskega distanciranja od siceršnjega zaveznika in somišljenika, ki denuncira iste zgodovinske sovražnike. Janša je relativiziral Tajanijev iredentizem s trditvijo, da je tudi FJK slovenska — ni pa seveda vzkliknil: “Živela slovenska Furlanija-Julijska krajina!”
Če bi Janša v imenu simbolične in dejanske ozemeljske celovitosti in nedotakljivosti Slovenije, v katero si je Tajani drznil podvomiti, bolj direktno sesul predsednika EP, bi izpadlo, kot da v retrospektivi daje prav tistim, ki so Italijane po vojni pometali v fojbe.
V tem primeru bi se postavil v ideološki položaj levice, ki jo sam permanentno obtožuje sokrivde za medvojne ali povojne zločine že zato, ker so levičarji domnevni nasledniki tedanjih zločincev, od katerih se nočejo in nočejo distancirati.
Vprašajte Primorce!
Slovenska desnica se je ob italijanskem incidentu znašla v zadregi, ker bi v imenu sicer glasno proklamiranega slovenskega domoljubja morala v svojem nasprotovanju Tajaniju priznati polno legitimnost zmagovalcem v 2. svetovni vojni. Konkretno celo jugoslovanski narodno-osvobodilni vojski, ki je sicer (so)kriva za fojbe in izgon italijanskih ezulov.
Toda jebiga, brez NOV niti Cona B ne bi pripadla Jugoslaviji oz. Sloveniji in Hrvaški.
Slovenske desničarje je po Tajanijevi zaslugi z več kot 70-letno zamudo v bistvu dohitela zgodovina. Mogoče jim bo zdaj več jasno. Pa ne samo SDS, temveč tudi njihovim prikritim somišljenikom na parapolitični margini — kot recimo Generaciji identitete, ki na veliko simpatizira z neofašistično Caso Pound. Njena mladinska sekcija Blocco studentesco je z milo rečeno protislovenskimi plakati polepila slovenski višješolski center v Gorici. Če komu ni kaj jasno, naj gre vprašat Primorce.
Prvotno objavljeno na Fokuspokusu.
