(POGLED) Kultura v predvolilni kampanji: "Kulturizacija" umetnosti

Ena takih, tudi edina, je bila v Kinu Šiška dva tedna pred volitvami. V anale bo šla po sijajnem vodenju Ksenije Horvat, ki je pokazala največ suverenosti med vsemi. Soočenje strankarske politike s kulturo na edinem javnem podiju pred prelomnimi volitvami je bilo porazno in izpuhtele so še poslednje iluzije o pomenu kulture in umetnosti za politiko zdaj in tukaj. Nekaj desperadosov, ki so jih stranke določile za kulturni resor, je demonstriralo boleče neznanje, nerazumevanje resorja. Tirade floskul o kulturi so prevladovale, nič drugače pa ni niti v agendah mnogih strank.

Vladajoče desnice ni bilo na soočenju, med enajstimi predstavniki strank, ki so se odzvali, pa sta edinole SD in Levica pokazala poznavanje tematike in konsistentno ukvarjanje z resorjem. V bistvu je odnos do kulture aktualne politike in tiste, ki kandidira na novih volitvah, devalviral do skrajnosti. Huje je, kot je bilo na preteklih volitvah, in samo deus ex machina na vrhu nas lahko reši iz "te teme in luknje", kot je ne brez soli obdobje Janševe zadnje vladavine poimenovala Tamara Vonta, predstavnica stranke Gibanje Svoboda na soočenju v Kinu Šiška.

Kaj vse je aktualna oblast, ki se hvali z najvišjim proračunom, storila kulturi, umetnosti in medijem zadnji dve leti, ostaja zgolj kot temačni spomin na čas ponižanja, žaljenja in siromašenja (ne glede na nenehno poudarjanje ministra Simonitija o zviševanju sredstev v kulturi, česar pa - presenetljivo - kulturniki niti v vladnem niti v nevladnem sektorju niso čutili), razmontiranja nacionalke, pustošenja po medijih, stradanja filma, obračunavanja z nevladniki, protestov ... To, da vladajočih strank ni bilo na edinem soočenju o kulturi pred volitvami, kaže na totalno odtujenost in poniževalen odnos do resorja.

V bistvu si vsi želimo depolitizacije in decentralizacije kulture, konca vmešavanja politike v kadrovanje v kulturnih zavodih, a umetniško delo še zmeraj ni tretirano kot delo v teh krajih. Ena od razpravljavk na soočenju v Kinu Šiška, predstavnica LMŠ, Jerca Korče, se je ob govorjenju o dodani vrednosti v kulturi znebila tiste na videz benigno romantične, a najbolj škodljive misli o kulturi kot eterični duhovni dobrini, ki ni merljiva ... Prav to je glavni problem, ta kvazi mitizacija, da se jo tako tretira in prepušča vegetiranju popoldanskega hobi programa. Cel razviti svet že dolgo meri dodano vrednost kulture in umetnosti in se zaveda njenih razsežnosti. Konkretno: v Franciji dodana vrednost kulture presega telekomunikacije in avtomobilsko industrijo. Pri nas pa večina še vedno sanja o zgolj duhovni vrednosti in cankarjanski beli krizantemi v suknjiču siromaka. Reper Zlatko Čordič, ki je bil na soočenju v imenu stranke Naša prihodnost in Dobra država in je ves čas bolj ali manj metal pasje bombice, je - uf, kako izvirno - dejal, da se je treba znebiti naziranja, "da je dober umetnik le mrtev umetnik".

Dejan Prešiček, SD, že kulturni minister kratek čas, je na soočenju dejal, da kultura generira 3,5 odstotka bruto dodane vrednosti. In da je denarja za kulturo dovolj, le razdeliti ga je treba pravično. Tudi v mnogih drugih temah je bil med najprepričljivejšimi, res pa da že ima resorsko kilometrino.

Eden temeljnih problemov tiči v izenačevanju kulture in umetnosti. Pa ne gre zgolj za nedolžno terminološko šlamparijo, gre za nerazumevanje umetnosti, ki je zadnja leta kulminiralo v instrumentalizaciji, banalizaciji, primitivnem vnašanju tržnih, zabavljaških principov v umetnost. Pisatelj Vlado Žabot pravi, da je "slovenska kulturna politika naposled dolžna doumeti in na vseh ravneh tudi upoštevati razliko med potico ali kuharsko knjigo kot kulturno dediščino in vrhunskim sonetom ali pesniško zbirko kot enkratnim, neponovljivim, individualnim duhovnim in jezikovnim izrazom".

Saj smo se vsajali pred vsakimi volitvami, da kulture ni v strankarskih agendah ali da je mimogrede navržena kot konstitutivna sila slovenstva, ampak tako razvrednotena, kot je tačas, še ni bila. Najpogubnejša je "kulturizacija" umetnosti. To mešanje lepega vedenja in čistoče z umetnostjo, vrhunske poezije z okopi blagozvenečega domoljubja in narodnozabavnim zabavljaštvom, je najbolj škodljivo. In ko ga ideologi desnice garnirajo še s komercializacijo in privatizacijo, smo tam, kjer ni muh. Hibernirani v globoki nekulturi.

Z novo strankarsko aritmetiko in zavezništvi se bosta morala spraviti in, kot kaže, sta se že, tudi Levica in SD, kar zadeva kulturo. To bo koristno in pomembno dejanje. Da ne bo nepotrebnih spopadov na levici, kot je bil tisti ob odstavljanju Zdenke Badovinac v Moderni galeriji pred dvema letoma. Takrat vladajoči desnici (še) ni bilo treba izvajati lastnih kadrovskih cunamijev, ker se je opozicija sama ustrelila v koleno. Tista izredna seja v februarju 2020 odbora za kulturo državnega zbora, ko sta se spopadla Levica in SD, je razgalila vso šibkost in pomanjkanje zavezništva med tistimi, ki bi morali biti zavezniki po definiciji. Očitki o kadrovski hobotnici na levici, o zanemarjanju strokovnih referenc in mednarodnih izkušenj so privedli do novega desnega direktorja. Zdenka Badovinac pa je prevzela hrvaški muzej moderne umetnosti v Zagrebu. SD je tedaj očital Levici, da se je postavila na stran etablirane kulturniške oligarhije, ki je prisesana na slovensko kulturo že trideset let, redi svoj podmladek in si seveda ne želi nikakršnih sprememb. Ta primer je simptomatičen, ker kaže na to, kako malo skupnega imajo celo naravni politični zavezniki pri nas, ko gre za kulturo. Zato je najprepričljivejša na soočenju, najbolje pripravljena, Asta Vrečko iz Levice pledirala za dialogom s stroko in civilno družbo, s samostojnimi delavci v kulturi. Hkrati pa bo dialog nujen zlasti na relaciji strank. In ko bo končno razjasnjena razlika med kulturo in umetnostjo, bo tudi ta resor lažje upravljati v duhu časa in najrazvitejšh okolij, ki jim je že davno jasno, da sklicevanje na kulturo kot nacionalno substanco ne seže dlje kot do tretjerazredne proslavarske kulise.