(POGLED) Lahkotnost hitenja, otroci pa ... Zdi se, da gradimo po principu "iz sedanjosti v preteklost"

Smo v času epidemije in v prazničnem decembru, ko potekajo pospešene spremembe zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, ki jih pripravlja pristojno ministrstvo za izobraževanje. Slednje je ena od nalog v programu aktualne vlade. Junijski razpravi v matičnem odboru za izobraževanje, znanost, šport in mladino državnega zbora, ki je bila namenjena problematiki spremljevalcev otrok s posebnimi potrebami, smo mnogi prisluhnili od doma. V razpravi se je poudarjalo, da si skupina otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami zasluži "boljši" in "sodobnejši" zakon; pristojni državni sekretar je ob tem povedal, da je zakon že spisan. V razpravi se je poudarjala tudi rigidnost sistema. V predlaganih spremembah zakona ne razpoznam možnosti za večjo avtonomijo šol pri razporejanju in zagotavljanju pomoči otrokom s posebnimi potrebami glede na obstoječe ali dodatne kadrovske vire. Temu, da so spremembe potrebne, ni oporekati, če vodijo v preglednejši in učinkovitejši sistem. Vendar ali je predlagana sprememba zakona res nekaj "sodobnega"? Včasih je težko razumeti, kaj se dogaja v sistemu, ki je intenzivneje nastajal od zgodnjih šestdesetih let prejšnjega stoletja, ko so naše prakse občudovali celo Skandinavci. Zdi se, da gradimo po principu "iz sedanjosti v preteklost".

Slovenija je bila že v nekdanji državi med najnaprednejšimi in primerljiva z Evropo in svetom. Iz pregleda sistemov držav Evropske agencije za izobraževanje oseb s posebnimi potrebami in inkluzivno izobraževanje (European Agency for Special Needs and Inclusion Education) je razbrati, da so se mnoge šolske spremembe zgodile prav zaradi povečanega števila otrok s posebnimi potrebami, ki so narekovale tako drugačne pristope in poučevalne prakse kot drugačno organiziranost šolskih sistemov.

Po podatkih Statističnega urada RS je bilo v preteklem šolskem letu 2020/21 v različne osnovnošolske programe vključenih skupno 15.502 učencev s posebnimi potrebami (od tega 12.950 v redne osnovnošolske vzgojno-izobraževalne programe in 2552 v prilagojene vzgojno-izobraževalne programe), k številu je treba dodati dijake s posebnimi potrebami v različnih vzgojno-izobraževalnih programih - teh je 6201 - in predšolske otroke s posebnimi potrebami v rednih in razvojnih oddelkih vrtcev. Ocenjuje se, da je več kot deset odstotkov šolajoče se populacije otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami (čez 20.000). Populacija se iz leta v leto povečuje. Vsak učitelj, specialnorehabilitacijski pedagog ali inkluzivni pedagog ve, da so današnji otroci s posebnimi potrebami drugačni, kar velja tudi za njihove starše.

In čemu je mogoče oporekati pri spremembah in sprejemanju zakona? Zakon še ni v javni razpravi, posredovan je bil le izbranim strokovnim vodstvom in organizacijam, ker da naj bi se še dnevno spreminjal. Slednje buri duhove, dodano je priporočilo, da naj se predlog sprememb zakona ne razpošilja. V današnjem času je težko razumeti pristop obravnave, ne glede na to, za kako pomembno vsebino izobraževalnega sistema gre. Torej je koncept nastajanja že v osnovi zgrešen, ker javno ne vključuje vseh potrebnih deležnikov. Poseg v tako občutljivo področje, kot je omenjeni zakon, zahteva konceptualni premislek in načrt, ki bo nastajal medresorsko, v soglasju s stroko, fakultetami, učitelji rednih in specialnih šol, nevladnimi organizacijami in straši.

Sprašujem se, na kateri celostni analizi področja je bil narejen predlog zakona. Zadnja analiza področja vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami v Sloveniji je bila narejena leta 2010. Spremembe zakona, ki so predlagane, zahtevajo celovito analizo področja, evalvacijo predlaganih sprememb in pregled dosedanjih in načrtovanih finančnih transferjev. In tudi medresorsko dorečenost (po zgledu nekaterih držav), ali bomo zagotavljali sredstva prvenstveno za uravnotežene, kakovostne storitve in v izobraževanje potrebnih kadrov, ali bo šlo več v transferje družinam z otrokom s posebnimi potrebami. Tako kot je bil zakon o zgodnji obravnavi uveden in preverjen s pilotskim projektom, bi bilo najmanj, kar bi bilo storiti, da bi evalvirali predlagane novosti v zakonu kot pilotski projekt ali pedagoški poskus. Zakon o zgodnji obravnavi je šel skozi pilotski projekt, pa kljub temu vidimo, koliko je težav na izvedbeni ravni. Iz celotnega gradiva ni razvidno, koliko so bili v pripravo sprememb zakona vključeni zunanji strokovnjaki, fakultete, nevladne organizacije in ali je bila oblikovana delovna, ekspertna skupina.

Dodatne naloge strokovnim centrom (delovanje mobilnih timov), ki jih nalaga predlog zakona, povečujejo obseg njihovega dela. Omenjene ustanove sicer po sedanjih statističnih podatkih pokajo po šivih in težko sprejemajo nove otroke. Samo kadrovske okrepitve zagotovo ne bodo zadostovale, strokovni centri potrebujejo tudi boljše prostorske pogoje. Bolj izstopajoč primer je Center za sluh in govor Maribor, ki je tudi strokovni center za avtizem. Del njihove dejavnosti za otroke z avtizmom in otroke z govorno-jezikovnimi motnjami se zaradi prostorske stiske izvaja v nekdanjih prostorih Dijaškega doma Maribor, saj naj bi bila nova zgradba zgrajena čez štiri leta. Zgovoren primer za varuha človekovih pravic, saj bo kot specialni pedagog hitro prepoznal situacijo. Omenjeni primer je vsaj tako nesprejemljiv, kot je bila pred leti Osnovna šola s prilagojenim programom Ljudevita Pivka na Ptuju.

Nadalje predlog sprememb zakona kaže, da država nima strategije urejanja področja, ostajamo pri medicinskem modelu, smo med državami z največjim številom skupin otrok s posebnimi potrebami v EU (imamo jih devet), še vedno zapletenimi postopki usmerjanja in velikim številom programov vzgoje in izobraževanja. Tudi terminološko smo žal na istem. Predlog sprememb zakona uvaja delovno mesto asistenta, tudi v inkluzivnem okolju, ki je v največ državah kot drugi učitelj v razredu, ki pozna dobro poučevalno prakso različnih "skupin" otrok s posebnimi potrebami in po potrebi nadomesti učitelja.

Verjamem, da so pripravljavci vložili v pripravo predloga sprememb zakona kar nekaj truda, tekst je pisan z lekarniško, pravniško natančnostjo, dodani so predlogi pravilnikov, vendar je vsebinsko nevizionarski in gradi na stari paradigmi ("otroci po škatlicah"), ob neupoštevanju smernic sodobnejših sistemov izobraževanja otrok s posebnimi potrebami, ki bi bile bolj po meri rednih inkluzivnih šol.

Sistem področja izobraževanja otrok s posebnimi potrebami nedvomno zahteva spremembe ("ali boljši in sodobnejši zakon"), česar ne moremo zanikati, vendar ne kot apel in plen politike, temveč kot proces, ki bo zajemal analizo, premišljen koncept po vertikali, kaj želimo doseči, strategijo, s katero bomo temu bližje, s prednostnimi nalogami in akcijskim načrtom za pet, deset let.

Spominjam se besed mentorja v času pripravništva pred strokovnim izpitom: "Kolegica, vedite, to je področje in služba premišljenih in postopnih korakov!"