Psi res združujejo, si že stotič rečem, ko me sredi parka v Skopju, kjer trenutno živim, obkroži trojica domačinov pasjeljubcev. No, dvema milijonoma Slovenk in Slovencev, razdruženih in razdeljenih po dolgem in počez, resda niti četrt milijona psov, kolikor jih menda premoremo, ne more pomagati, ampak ne bodi malenkostna, se brž oštejem. Seveda po dobrega pol leta bivanja na skrajnem jugu nekdanje jugoslovanske države, za katero so nam v teh dneh spet dali vedeti, da, čeprav je ni več, še kar naprej razpada, dobro vem, kaj bo sledilo. Najprej občudovanje hčerkinega lagotta, potem ko bo jasno, da makedonščina ni moja materinščina, pa ... Od kod ste? Slovenka? Kaaaj? Kako, zakaj ste prišli sem, pa še v tej grozni koroni, iz vaše čudovite, čiste, zdravstveno in sploh ah in oh urejene države? Dajte no, saj ne moremo verjeti!
Vnaprej se že tudi pripravim na koktajl čustev, ki me bo preplavil, na nekakšno mešanico domoljubnega ponosa in obešenjaške želje, da bi avtorjem hvalnic v imenu profesionalne resnicoljubnosti nalila požirek ali dva čistega vina. Saj ne rečem, marsikateri kompliment moji deželi drži, tisti o pometenih dvoriščih pa prečudovitem cvetju na naših vrtovih in balkonih zagotovo, ampak ... kaj pa cvetje zla, ki se bohoti vertikalno in horizontalno, od zgoraj navzdol in od spodaj navzgor, od leve na desno in z desne na levo, po slovenskih virtualnih vrtičkih? In sploh ni res, da ga g(n)oji samo tolikanj osovražena politika, pridno ga zaliva tudi nekritično opevana civilna družba.
Je, prosim lepo, vse to zmerjanje in lajanje brez argumentov po spletnih platformah zaradi tega in onega, pa naj gre za drugo svetovno vojno brez sprave, kaj šele z njo, ali za boj z novodobno kugo, odraz vzorne urejenosti? To in še kaj bi najraje zalučala med prijazne oči nad maskami mojih makedonskih sogovornikov, pa se, tujka v hiši domačinov, seveda obrzdam. Dragi tržaški prijatelj Boris Pahor mi je pri tem v uteho in zgled: koliko ostrih, kritičnih besed na račun slovenske države, skoraj se mi je v njegovem duhu zapisalo ljubljanske, je znal izreči, v glavnem upravičenih in vedno na pravem mestu, v matici, najraje v Ljubljani, nikoli pa ga nisem slišala, da bi se nad slovenskimi grehi pridušal pred Italijani ali Francozi.
Torej zdaj prikimavam in se pod obvezno masko kar se da prijazno smehljam. Pravzaprav mi ni hudega, takole daleč od slovenske zlovoljnosti, zdrah in delitev, se tolažim. Sploh pa sem jo še dobro odnesla, v teh dneh, ko se na visokih spinovskih obratih po medijih vrti neki papir, ki ga, kot pove že njegovo ime, non-paper, naj ne bi bilo, bi me lahko doletelo še kakšno zoprno delitveno vprašanje. Recimo to, ali je res, da hoče Slovenija poleg BiH razdeliti še malo Severno Makedonijo. Pa me ne doleti, življenje je, hvala bogu, vsaj v pasjem parku, močnejše od politike za dnevno rabo.
Pravzaprav mi ni hudega, takole daleč od slovenske zlovoljnosti, zdrah in delitev, se tolažim
Nekoč davno, še v prvi Jugoslaviji, torej pred drugo svetovno vojno, je v Skopju živela tudi mlada, v Kranjski Gori rojena Slovenka Jelka Mrak. Z mamo, s sestro Kristino in z očetom, primorskim tigrovcem, ki je bil v stoletju dveh svetovnih vojn večkrat prisiljen v begunstvo in selitve. Najprej zaradi fašizma s Tolminskega na Gorenjsko, potem se je zaradi svoje službe finančnega uradnika z družino selil od Kranjske Gore v Ljutomer in Ormož, na koncu v Skopje. Po okupaciji Jugoslavije so družino Mrak Nemci izselili nazaj v Slovenijo. Ob koncu vojne, ki Mrakovim, zapisanim slovenstvu in veri, ni prinesla prave svobode, sta se Jelkina oče in mati z majskim begunskim valom leta 1945 podala iz Ljubljane na avstrijsko Koroško in se znašla v begunskem taborišču v Špitalu ob Dravi.
Brez obeh hčerk, Jelke in Kristine, čeprav so krenili na pot skupaj z istim begunskim vlakom, starši v civilnem vagonu, hčerki, ki sta se ponudili za pomoč domobranskim ranjencem iz ljubljanske vojaške bolnišnice in dobili trak Rdečega križa, pa skupaj z ranjenci in zdravniki v vojaškem. V Kranju so civilne vagone odklopili in begunci so peš nadaljevali pot čez Ljubelj, mladi sestri Mrak pa kljub prošnjam staršev, naj ostane družina skupaj, nista hoteli zapustiti pomoči potrebnih ranjencev. Z njimi sta vztrajali, tudi ko so skoraj vsi civilisti vključno z zdravniki poskakali z vlaka, saj je postalo jasno, da jih bodo zajeli partizani. Res so jih, ranjence so pobili, za Jelko in njeno sestro pa se je začela po obsodbi v politično montiranem sodnem procesu večletna kalvarija po komunističnih zaporih, tudi v zloglasnem Rajhenburgu iz Skritega spomina Angele Vode. Jeseni leta 1949 sta morali v nečloveških razmerah, Jelko je mučila najprej krvava griža, potem pa še tifus, celo graditi novo pot proti jugu, cesto bratstva in enotnosti. Leta 1951, po pisanju številnih prošenj za pomilostitev, sta bili končno izpuščeni na prostost.
Leto kasneje je presenečena Jelka dobila potni list in se takoj odpravila k staršem v Špital. Tam je tudi ostala, kmalu prevzela mesto vodje slovenskega vrtca v begunskem taborišču, spoznala frizerskega mojstra, prav tako begunca, Lojzeta Dolinarja in si z njim ustvarila družino. Očetovo ime nosi tudi njun sin edinec, drugega otročička, hčer, sta izgubila. Jelka se je poslovila leta 2018, kljub vsem težkim preizkušnjam in boleznim je dočakala 93 let.
Žal ni doživela tudi zgodovinskega čudeža, tako sem ga vsaj sama občutila te dni, čeprav daleč od severnega roba slovenstva, kjer se je zgodil. Koroški Slovenec Lojze Dolinar, sin slovenskih beguncev Jelke in Lojzeta, je postal novi podžupan Celovca in v mestnem svetu prisegel v obeh deželnih jezikih, nemškem in slovenskem. Tako s(m)o prvič po 150 letih, odkar je sedel v celovškem mestnem svetu Andrej Einspieler, ob Slomšku soustanovitelj Mohorjeve družbe, na zaprisegi lahko slišali slovenščino. Pa ne samo iz Dolinarjevih ust, tudi iz ust deželnega glavarja Petra Kaiserja, ko je čestital Dolinarju, v slovenščini pa sta spregovorila tudi nova mestna svetnica, koroška Slovenka Sonja Koschier, in krški škof, prav tako koroški Slovenec, Jože Marketz. Skratka, zgodovinski čudeč za slovensko narodno skupnost, a ni videti, vsaj iz moje daljave ne, da bi mu v matični Sloveniji posvetili ustrezno pozornost, približno takšno, kakršne je bil deležen zloglasni papir, ki ga ni.
Jasno, dobra novica v deželi, zastrupljeni od slabih novic, resničnih, polresničnih in izmišljenih, ni novica, če pa mimo nje že ni mogoče, jo je brž treba uravnotežiti s kakšno slabo. Recimo, tako smo lahko prebrali v slovenskem medijskem prostoru, da je novi in edini slovenski podžupan v Celovcu odkrito protilevičarski in protipartizanski, razumljivo, projanševski, skratka, desničarski. Seveda, razumem, potemtakem si tudi njegova slovenščina v mestnem svetu ne zasluži pozornosti tistih naših na pravi strani. Pa še njegov novi celovški župan Scheider je bil nekoč pri Haiderjevih svobodnjakih, torej zdaj čakam, da bomo za haiderjanca razglasili še slovenskega podžupana.
No, sama poznam očitno nekega drugega Lojzeta Dolinarja, resda polnega spoštovanja do tragičnih zgodb svojih prednikov, kot je prav, a odprtega do vsega in vseh, empatičnega in liberalnega, s prijatelji na levi in desni, nikakor ne desničarja, karkoli že ta zmerljivka pomeni, ponosnega na osamosvojeno domovino svojih prednikov, s katero čuti, če ga citiram, vse višine in nižine. Res pa ta Lojze rad Slovencem v matici odkrito pove, da pogreša pokončno držo, narodovo sozvočje in pripravljenost na osnovno složnost iz osamosvojitvenih dni, predvsem pa preboj k narodovi pomiritvi, če že ne spravi, do česar lahko po njegovem pridemo le z jasnim, odkritim pogovorom o hudih rečeh iz hudih jam. Kajti, kot pravi, le dobro očiščene rane se lahko zacelijo. Zdaj se seveda ne bom pretirano čudila, če mi bodo rojaki iz matice, malikovalci slabih novic in politikantskega predalčkanja, svetovali, naj se raje držim pasjega parka.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
