Na kuhinjski polici mojega mariborskega doma se praši umetelno okrašen miniaturni ibrik, pomanjšava bakrenega vrča za vodo, nekoč nepogrešljivega v bosanskem gospodinjstvu. Pred leti mi ga je iz povojnega Sarajeva po skupnem znancu poslala Nada Bogićević v zahvalo in spomin na svoje mariborsko obdobje. O njej in njeni pretresljivi poti od ugledne profesorice, soproge visokega bosanskega politika do begunke iz Bosne, ki se je v Mariboru skušala preživljati celo kot čistilka, sem nekoč že pisala. Nanjo sem se spet spomnila v teh marčevskih dneh v povezavi z usodnim dogodkom izpred trideset let, na katerem se, tako kot na mojem ibriku, nalaga prah. Prah pozabe, ki ga je tu in tam dobro razpihati.
Ironija usode je, da je prav na 12. marec lani Slovenija razglasila pandemijo, na 12. marec pred tridesetimi leti pa ni prav veliko manjkalo, da bi bile v Sloveniji in Hrvaški, pa tudi drugod po tedanji Jugoslaviji, razglašene izredne razmere. Manjkal je pravzaprav en sam glas, ki naj bi ga prispeval Nadin mož Bogić Bogićević, Srb iz Bosne in Hercegovine, predstavnik te republike v predsedstvu tedanje Socialistične federativne republike Jugoslavije. Na ta (peti) glas v osemčlanskem zveznem predsedstvu, sestavljenem iz po enega predstavnika vseh šestih republik in dveh avtonomnih pokrajin, sta - poleg tistega iz Srbije, Vojvodine, s Kosova in iz Črne gore - računala srbski vodja Slobodan Milošević in vrh jugoslovanske vojske, JLA. Če bi ta uvedla izredne razmere, bi to pomenilo totalno vojno na ozemlju celotne Jugoslavije. Demokratično izbrani vodstvi obeh osamosvajajočih se republik, Slovenije in Hrvaške, bi zaprli, enako najbrž tudi makedonsko in bosansko. Miloševićev režim bi imel formalno pokritje za kaos, lahko bi zapirali, mučili in ubijali resnične ali izmišljene sovražnike "jugoslovanstva" ali "velikosrbstva". Seveda tudi slovenske, hrvaške in druge novinarje, kritične do JLA in Miloševićeve politike.
To je bil čas, ko se je Slovenija, še vedno z vojaki JLA v svojih kasarnah, po uspešno izpeljanem plebiscitu pripravljala na odhod iz Jugoslavije, pa tudi čas, ko je Miloševićeva oblast v Srbiji s terorjem dušila protest "huliganov", kakor je poimenovala demonstrante, ki so 9. marca na beograjskih ulicah množično protestirali proti medijskemu monopolu in Miloševićevemu režimu nasploh. Milošević je protestirajočo opozicijo obtožil kar narodne izdaje in njenega vodjo Vuka Draškovića strpal v zapor, nad demonstrante pa poslal tanke JLA, da so nekateri mediji po svetu, ki se ni hotel prav veliko vmešavati, že poročali o vojaškem udaru. Glas za vojsko na ulicah je v zveznem predsedstvu v tistem pregretem ozračju po telefonu dal tudi Bogićević, ker so ga, kot je kasneje pojasnjeval, pretentali, v mislih je imel namreč vojake za varnost ljudi, ne pa tankov proti demonstrantom.
Tri dni kasneje, 12. marca, je tedanji predsednik zveznega predsedstva, predstavnik Srbije Borisav Jović, sklical nujno sejo tega kolektivnega organa v Beogradu. Predsedstvo naj bi dalo pokritje za vojaški udar po vsej Jugoslaviji. Vsaj za Slovenijo, Hrvaško in Makedonijo je bilo jasno, da tega ne bodo podprle. Kako napete so bile razmere, pove podatek, da se slovenski član zveznega predsedstva Janez Drnovšek prvi dan seje ni udeležil, saj je krožila neuradna informacija, da bodo neubogljivi člani predsedstva v Beogradu aretirani. Zato je tudi predsednik Makedonije Kiro Gligorov poskušal odvrniti makedonskega člana predsedstva Vasila Tupurkovskega od udeležbe.
Ozračje po državi je bilo tesnobno, polno negotovosti in poskusov ustrahovanja. Sejo zveznega predsedstva so sklicali kar v štabu vrhovnega poveljstva JLA oziroma komandnem bunkerju (!). Člane predsedstva, vključno z bolnim predstavnikom Kosova, ki so ga potegnili naravnost iz bolniške postelje, so odpeljali tja z vojaškim avtobusom in jih zbrali v neogrevani sobi, obkrožene z možmi v vojaških uniformah in ob vključenih snemalnih kamerah za dodaten psihološki pritisk. Potrebo po uvedbi izrednih razmer je general JLA Veljko Kadijević, tedanji jugoslovanski minister za obrambo, med drugim utemeljeval s pojavom nevarnih "domačih kvizlinških sil, fašističnih, ustaških, četniških, belogardističnih ..."
Ko v Sloveniji tako zlahka padajo težke besede o izdajalcih, vojni in diktaturi, fašistih in drugih "istih"
Bogićević je bil kot Srb, čigar glas naj bi bil jeziček na tehtnici, še pod posebnim pritiskom. In v izjemno težkem položaju, saj so za glasovanjem drugih članov zveznega predsedstva stale odločitve njihovih republiških parlamentov, on, predstavnik nacionalno razdeljene BiH, pa se je moral odločati sam. Odločil se je proti uvedbi izrednega stanja, češ, res sem Srb po rojstvu, a ne Srb po poklicu, kot član predsedstva iz BiH predstavljam vse njene etnične skupine. Ko uvedbe izrednega stanja na prvem glasovanju ni podprl, se je začela akcija "lomljenje mladega Bosanca". Že prej sta Jović in Kadijević pritiskala nanj, njegov glas so skušali pridobiti na vse mogoče načine in mu po slih ponujali razne ugodnosti, od denarja do vile na Dedinju. Mimogrede: tako so v tistih časih v Beogradu nagrajevali tudi novinarje, zveste velikosrbski politiki, ki so poročali iz Slovenije.
Trinajstega marca je obrambni minister Kadijević na skrivaj odpotoval po podporo v Moskvo, a se je vrnil praznih rok, saj so imeli tam več kot dovolj svojih težav. Sledilo je beograjsko nadaljevanje seje predsedstva, zdaj je bil prisoten tudi Drnovšek, glasovanje so ponovili, vendar sta vojska in Milošević spet ostala brez pokritja za vojaški udar pred očmi mednarodne javnosti.
Kasnejši dogodki so znani, Balkan vojni, z nemajhnim prispevkom hujskaških novinarjev, žal ni ušel, tako kot Bogićević ni ušel zmerjanju z zlikovcem in izdajalcem. Njegova družina se je pred vojno umaknila v Maribor, on jo je preživel v Sarajevu. Je pa za kratek čas, seveda zgolj na papirju, okrepil fiktivno četico Večerovih dopisnikov iz BiH, da je lahko prišel k družini v Slovenijo. Ta četica je, ko se je vojna v Bosni razdivjala, narasla. Med tistimi, ki jim je Večer z dopisniško akreditacijo pomagal zapustiti oblegano Sarajevo, je bil, recimo, tudi ugledni televizijski novinar Dobrota Lošić. Za pomoč v tem primeru je tedanje Večerovo vodstvo prosil njegov sin Saša, vodja Plavega orkestra, ki je takrat že živel v Ljubljani, za pomoč Bogićeviću pa žena Nada, ki je že bila v Mariboru. Prav pri Bogićeviću pa se je tudi najbolj zapletlo, saj so na sedežu Unproforja, ki je izdajal akreditacije, ob tolikšnem številu dopisnikov enega samega slovenskega časopisa postali sumničavi, zato so zahtevali kopije Bogićevićevih člankov. Torej smo jih v Večeru ustvarili: vzeli smo že objavljene prispevke drugih avtorjev in njihova imena prelepili z Bogićevićevim, vse skupaj skopirali in poslali v Sarajevo. Sprto s profesionalno novinarsko etiko, poreče kak dušebrižnik, poln visokodonečih načel, a sem še vedno prepričana, da globoko humano. Na srečo takrat še ni bilo googla in je manever uspel, prav tako pa še ni bilo bankirjev in drugih trgovcev z novci, ki bi pokupili časopise, potem ko so se ti komaj izvili iz partijskega primeža, spet za politične gospodarje.
Bogić Bogićević se je opazneje vrnil v politiko prav pred kratkim kot zmagovalec volilne bitke za župana Sarajeva. Funkcijo naj bi nastopil prav v teh marčnih dneh. Morda sem se tudi zato spomnila nanj. Ali pa je kriv le ta čas po tridesetih letih, ko v Sloveniji tako zlahka padajo težke besede o izdajalcih, vojni in diktaturi, fašistih in drugih "istih", obenem pa se skuša ustvarjati vtis, da slovenskim novinarjem še nikoli ni bilo tako težko kot zdaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
