Naslov je prav prekleto ukraden - iz ene prve risbic Diareje, kultnega stripa v Mladini, in ta karikatura, če ji lahko sploh tako rečemo, je bila narisana leta 1988 ali celo prej. Risar Tomaž Lavrič, ta za mnoge najbolj cenjeni premišljevalec aktualnosti, je za svoje delo pred štirimi leti prejel nagrado Prešernovega sklada. Ob vsem, kar je bičal in kar še vedno kritizira, je danes verjetno ne bi niti v sanjah.
Nosati lik Diareje, ki mnoge nas starejše še najbolj spominja na Boba Rocka iz prav tako kultnega stripa Alan Ford, ki je nastajal v italijanski produkciji, a je bil uspešen zlasti na Balkanu, je še najboljši sinonim za vse, kar se je v Sloveniji in širše zgodilo v zadnjih treh desetletjih. Saj res, čemu s(m)o se borili? Ko poslušamo in beremo slavospeve o herojstvu tistih, ki so na pogorišču bivše Jugoslavije menda ob vsem svojem tveganju ustanavljali bodoče male države, hitro spremenjene v fevde, se Diareja sama po sebi prikazuje pred očmi. Domoljubno-osamosvojiteljski govori in izjave frčijo od vsepovsod, ogromno jih je iz ust tistih, ki takrat, ko se je država Slovenija postavljala na šibke noge, še niso bili na tem svetu ali pa so bili še dosti premladi, da bi znali pravilno izgovoriti besedo o-s-a-m-o-s-v-o-j-i-t-e-v. Imajo sicer pravico do domoljubja, a ne čisto povsem le zato, ker so člani nekaterih strank, ki so si to osamosvojitev v treh desetletjih skoraj ekskluzivno prilastile. Voditelji teh strank, ki vsaj v enem primeru že spominja(jo) na rajnko komunistično partijo, pokojno prav tako kot SFRJ, plujejo na valu nekdanjega plebiscitarnega zanosa z željo prebivalcev Slovenije - ne zgolj avtohtonih Slovencev - po neodvisnosti.
Po vojni so zmeraj zmagovalci samo eni - tisti, ki so o(b)stali
Po vojni so zmeraj zmagovalci samo eni - tisti, ki so o(b)stali. Toda v Sloveniji smo prepogosto o(b)stali tam nekje v letu 1991, pri čemer smo se pred vojno in po njej delili na tri sodelujoče pole: one, ki so bili po lastnih besedah edini za osamovojitev, druge, ki so bili pred tem na oblasti, in tretje, ki so predstavljali zunanje agresorje. Nekakšna refleksija druge svetovne vojne torej. Ta eno- in edinodimenzionalna slika sedanjih oblastnikov pa ima nešteto nians. Najprej: leta 1991 se nis(m)o borili, kaj šele pred tem glasovali za samostojnost, zgolj privrženci tedaj novoustanovljenih strank, združenih v koaliciji Demos. Tisti, ki smo tedaj kot novinarji skakali po terenu, se ne spomnimo (in pogovarjal sem se o tem z veliko kolegi), da bi se teritorialci in policisti med streljanjem spraševali, kdo je koga volil. Vseeno je bilo. Kot drugo, nihče si ni znal predstavljati, kako bo šlo naprej. In ko je šlo naprej, je šlo marsikaj narobe. Slovenija je na krilih zmage in zmagovite koalicije padla v vrtiljak nerazumnih odločitev. Če štejem po vrsti, po spominu: odhodu vojakov JLA oktobra 1991 je sledil izbris več kot 25 tisoč dotedanjih prebivalcev mlade države, ki so imeli bodisi jugoslovansko bodisi dvojno državljanstvo, česar menda niso pravočasno uredili, a so kot glavni greh nosili priimek na -ić. Leta 1993 sta tedanji obrambni in notranji minister, Janez Janša in Igor Bavčar, na mariborskem letališču pred novinarji oznanila najdbo več kot sto ton pehotnega orožja, kar sta pojasnila s tem, da predsednik Milan Kučan pripravlja državni udar. Kalašnikovke in strelivo so, kot se je izkazalo kasneje, imeli končni cilj v Bosni in Hercegovini, namenjeni so bili Bošnjakom, za katere je prav tako kot za tam vojskujoče se Srbe in Hrvate veljal embargo na uvoz orožja. S to izjemo, da so ga zadnjeomenjeni imeli dovolj. Potem je bila še afera Depala vas, ki je odnesla Janšo. Vedno bolj razdeljeni in skregani smo bili. Pa je Slovenija še vedno bila svetla zvezda na vzhodnoevropskem nebu, od koder se je gledalo proti obljubljenima ciljema, Evropski uniji in zvezi Nato.
Ko smo tja leta 2004 prilezli, je postala Slovenija kot problematična najstnica. Osnovno šolanje je pri svojih 13 letih opravila skoraj z odliko, ploskanje se je razlegalo vse od Irske, kjer smo 1. maja 2004 uradno vstopili v EU. Potem so ratingi ves čas padali; kepa se je, če ne prej, pričela valiti ob veliki ekonomski krizi v letih 2008, 2009. V letih zatem je navrglo vse, kar je šlo kdo ve kako dolgo narobe: tajkunizacijo, še zlasti v gradbenem sektorju, bančno domačijskost, ki smo jo plačali davkoplačevalci, razprodajo državnega premoženja, doslej nekaznovan kriminal elit od Patrie do Teša, v zadnjem letu skoraj uzakonitev sovražnega govora, bolj ali manj uspele poskuse uzurpacije vseh vzvodov javnega življenja in družbenih podsistemov ...
Diareja bi rekla: nismo se za to borili. Nikoli.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
