(POGLED) Obvezno cepljenje proti covidu-19 in pravne dileme

Eno od vprašanj, ki se pojavljajo v javnosti, je, ali bi bilo treba obvezno cepljenje proti covidu-19 izrecno urediti v zakonu. Zakon o nalezljivih boleznih (ZNB) predvideva obvezno cepljenje otrok proti nekaterim nalezljivim boleznim, predvideva pa tudi možnost, da se uvede obvezno cepljenje proti drugim nalezljivim boleznim, če obstajajo za to epidemiološki razlogi in če tako določa letni program cepljenja, ki ga sprejme minister, pristojen za zdravje, na predlog inštituta za varovanje zdravja. Na to je Ustavno sodišče opozorilo v odločbi, v kateri je ugotovilo, da je bil ukrep, da morajo zaposleni v javni upravi za opravljanje nalog na delovnem mestu izpolnjevati pogoj prebolevnosti ali cepljenja (PC), v neskladju z ustavo RS, ker ni bil sprejet v skladu z zakonskimi zahtevami in pogoji. Po mnenju Ustavnega sodišča torej že obstaja zakonska podlaga za uvedbo obveznega cepljenja proti covidu, vendar mislim, da bi bilo smiselno to vprašanje v zakonu izrecno urediti.

Ker pomeni obvezno cepljenje poseg v pravico odločati o samem sebi, pravico do osebne integritete in pravico do prostovoljnega zdravljenja, je njegova uvedba podvržena ustavnosodni presoji po strogem testu sorazmernosti. To načelo je ustavno sodišče uporabilo pri presoji ustavne dopustnosti obveznega cepljenja otrok in na njegovi podlagi odločilo, da ureditev ni v neskladju z ustavo. Ocenilo je, da je preprečevanje širjenja nalezljivih bolezni ustavno dopusten cilj za omejitev nekaterih pravic posameznikov in da je obvezno cepljenje nujno in primerno sredstvo za dosego tega cilja, njegove koristi pa odtehtajo težo posega v te pravice. Podobno stališče je zavzelo Evropsko sodišče za človekove pravice (ESČP) v sodbi Vavrička proti Češki, s katero je zavrnilo očitke, da pomeni obvezno cepljenje nedopusten poseg v pravico do osebnega in družinskega življenja.

Vprašanje je, koliko so stališča, ki sta jih zavzeli Ustavno sodišče in ESČP v zvezi z obveznim cepljenjem otrok, neposredno uporabljiva za primer obveznega cepljenja proti covidu. Nedvomno bi morali tudi za to obstajati ustavno dopustni razlogi, ureditev pa bi morala prestati strogi test sorazmernosti. Vendar obstajata med cepljenem proti covidu in cepljenjem proti nalezljivim boleznim otrok dve pomembni razliki. Obvezno cepljenje otrok se izvaja, ko v državi (še) ni epidemije določene bolezni, z namenom da se prepreči morebitna bodoča epidemija, medtem ko smo zdaj v času pospešenega širjenja covida-19, kar bi bil lahko razlog za milejšo ustavnosodno presojo uvedbe obveznega cepljenja. Po drugi stran gre pri cepljenju otrok za preizkušena cepiva, ki imajo le redke blage stranske učinke in ki večinoma zagotavljajo visoko stopnjo varstva pred okužbo. Cepiva proti covidu so nova, zato obstaja strah pred še neznanimi stranskimi učinki, poleg tega pa se je v zadnjem času izkazalo, da praviloma ne preprečujejo okužbe z najnovejšo različico virusa, temveč samo hujši potek bolezni. Te okoliščine bi bilo treba upoštevati pri odločanju o tem, ali uvesti obvezno cepljenje oziroma za katere skupine prebivalstva ga uvesti. Tako kot v drugih državah se tudi pri nas navajajo različne možnosti. Ena možnost je, da se obvezno cepljenje uvede za osebe, pri katerih se pričakuje težji potek bolezni.

Čeprav cepljenje ne ščiti pred okužbo, je to še vedno smiselno, saj obstaja nevarnost, da bi prišlo zaradi povečanega števila hospitalizacij težko bolnih oseb do preobremenjenosti zdravstvenega sistema. Po drugi strani je upravičena tudi zahteva, da se cepijo osebe, ki imajo vsakodnevno stike z večjim številom ljudi, še zlasti če opravljajo delo z ranljivimi skupinami. Poseben problem pa predstavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bo ukrep obveznega cepljenja tudi dejansko učinkoval. Po ZNB se odklonitev cepljenja brez upravičenih razlogov obravnava kot prekršek, za katerega je določena denarna kazen, vendar so izkušnje v zvezi z obveznim cepljenjem otrok pokazale, da kaznovanje ni zadosten ukrep za povečanje precepljenosti. Bolj učinkovito sredstvo so omejitve opravljanja določenih dejavnosti in dostopa do nekaterih storitev za necepljene osebe. Če gre pri tem za omejitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot so svoboda gibanja, svoboda združevanja ali pravica do dela, pa je treba upoštevati, da morajo zadostiti pogojem za presojo po strogem testu sorazmernosti. Ker so necepljene osebe obravnavane drugače kot cepljene, so lahko omejitve sporne tudi z vidika načela enakosti pred zakonom, vendar veljajo v tem primeru za presojo milejši kriteriji. Zadošča, da obstajajo za razlikovanje razumni razlogi. 

Uvedba obveznega cepljenja proti covidu je s pravnega vidika mogoča, vendar je treba upoštevati pogoje, ki jih za posege v človekove pravice določa ustava. Poleg tega mora ureditev temeljiti na epidemiološki in javnozdravstveni analizi, iz katere so razvidni razlogi za njegovo uvedbo. Na koncu naj opozorim, da ima za prizadete enak učinek kot obvezno cepljenje tudi uvedba pogoja PC za opravljanje dela ali dostop do določenih storitev, zato bi morali biti tudi za njegovo uvedbo izpolnjeni enaki pogoji.