(POGLED) Paradoks sedežnice Radvanje

Sedežnica Radvanje na Snežnem stadionu v Mariboru poleti obratuje, pozimi pa miruje. Svojevrsten paradoks, ki vedno bolj razburja mariborske smučarje in smučarke. Madžari, Hrvati, Srbi in Avstrijci, še zlasti slednjih je v drugi covidni smučarski sezoni na Pohorju neobičajno veliko, pa tako in tako mislijo, da se stara sedežnica ne vrti, ker je itak kaput.

Upravljavec smučišč Marprom je za nedelovanje Radvanja, ko je smučarska sezona na vrhuncu, našel izgovor v hitrem širjenju omikrona in velikemu številu v podjetju obolelih za to nadlogo. Verjamemo, da ima javno podjetje, ki je prvenstveno avtobusni prevoznik, zaradi koronske krize in tudi sicer kadrovske težave kot številna druga podjetja ali pa še večje. Toda tudi če bi hoteli sedežnico v tistem času pognati, je ne bi mogli, ker je na vstopu in sestopu namesto snega zijala trava, ko je direktor Bernard Majhenič iskal opravičilo za nenavadno situacijo. Je torej prvi mož Marproma vnaprej vedel, da bo v njegovem ansamblu sredi sezone toliko obolelih oziroma da ne bo toliko zdravih, da bi lahko sestavil posadko za zagon sedežnice? Malo verjetno, veliko bolj pa, da je špekuliral, češ, kmalu bodo šolske počitnice, morda bi se takrat splačalo sedežnico pognati tudi za turistično smuko, potem pa bo tako in tako pomlad in bomo spet nekaj prihranili. Ne vse, zagotovo pa veliko tiči v odnosu podjetja in njegovega vodstva do proge za Zlato lisico. In seveda do smučarjev, ki med tednom, očitno zaradi "šparanja", ne morejo niti na sedežnico Poštela. Varčevanje v sredini zime ob zelo dobrem obisku smučišč ima morda kratkoročno celo pozitivne finančne učinke, dolgoročno pa zagotovo ne. Kdo pa se bo vozil od daleč na zimske počitnice v Maribor oziroma na Pohorje trošit denar, če polovica naprav vso zimo ne bo obratovala?! Kako bodo šele zijali turisti, ki bodo v naslednji zimski sezoni prišli v obnovljeni hotel Habakuk, Areno in že v "nulo zrihtan" Boutique hotel Pohorje, če jim bodo novi lastniki te prodali kot prenočišča na smučišču, ko bodo videli, da je to zaprto.

Maribor ima dva športna objekta par excellence - nogometni stadion v Ljudskem vrtu in Snežni stadion na Pohorju. Medtem ko za Ljudski vrt vzorno skrbita NK Maribor in mesto, pa se zdi, da največja telovadnica na prostem v Mariboru tam čez Dravo nima pravega skrbnika. Na sveto travo v Mladinski ulici je prepovedano stopiti v neprimernih čevljih, na zasneženo strmino nad hoteloma Arena pa lahko odstavite tudi odslužen avto brez tablic, če mislite, da je tako prav. Nikakor ni, četudi je lastnik morda s tem sredi januarja hotel protestirati na svojstven način ali povedati, kakršna sedežnica in stadion - bil je bel, toda zaprt -, takšna tudi stara kripa na njem, je to početje vsega obsojanja vredno. Kajti ni vse slabo ali celo zanič na hribu nad mestom. Marprom je bil večkrat izpostavljen kot rešitelj mariborske smučarije po propadlem Športnem centru Pohorje in tudi v Večeru pohvaljen za trud kot upravljavec po sili razmer, ki se je v zadnjih letih o pripravi smučišč veliko naučil iz prakse. Pohvaliti je treba tudi vse tiste, ki se ponoči v mrazu trudijo, da bi bila smučišča čim prej zasnežena in čim bolje pripravljena, delavce pri napravah, nadzornike in druge, ki skrbijo, da je na snegu več zadovoljstva kot slabe volje. Smuka po stadionu je bila odlična vse do zaprtja zaradi treningov in priprav na dve tekmi v veleslalomu za evropski pokal minuli konec tedna, saj so ga redno teptali, ker pa se ljudem ni ljubilo pešačiti do gondole, je bila snežna podlaga izjemno kakovostna ves dan.

Na Pohorju je pogosto velika gneča, če bi na stadionu obratovali na polno, kot rad reče Bernard Majhenič, pa bi jo omilili, saj vsaj domačini ne bi toliko silili na zgornja smučišča. Upravljavec daje prednost turizmu pred tekmovalnim smučanjem, Čopovi progi v dolino pa pred stadionom, saj to prinaša denar. Pa še nekaj: direktor avtobusnega podjetja to potezo utemeljuje s tem, da je stadion neprimeren za rekreativne smučarje, saj je po njegovem zanje prezahteven, a to nikakor ne drži, če je ustrezno pripravljen. Ima pa prav, če ima v mislih kakšen dan pred mednarodnimi tekmami ali po njih, kot je bilo minuli petek, ko je bil zaprt in ograjen stadion za rekreativce brutalno trd in "nesmučljiv" ... Gre pa za nekaj drugega; dvosedežnica Radvanje se je občasno zavrtela zaradi še zadnjih posegov okrnjene ekipe Andreja Rečnika na progi pred tekmo, štirisedežnica Poštela je normalno obratovala, na Habakuku so v veleslalomu tekmovali darsovci, staro asfaltirano parkirišče je bilo skoraj polno. Razumem, če je bil kakšen smučar nejevoljen zaradi zožitve na Habakuku in ozkega prehoda nad Trikotno jaso malo pred odcepom na Čopovo progo, čeprav sem užival. Že zato, ker sedežnica Radvanje vendarle ni "kaput", še bolj pa, ker je Snežni stadion prvič v tej zimi "izgledal".

Marprom ali bodoči drug upravljavec smučišč bo moral spremeniti odnos do Snežnega stadiona, Zlate lisice, ki je bila ves čas pospeševalec razvoja smučarije na Pohorju in pohorskega turizma, ter do okoli 1500 abonentov, torej Mariborčanov in Mariborčank, ki niso kupili ne ravno poceni vozovnic zato, da bi se v dolino vso zimo vozili samo po Čopki. Ni vse v odnosu, morda je veliko tudi v transformatorju, ki bi dajal dovolj napetosti za sočasno zasneževanje obeh prog v dolino. Če je tako, potem, gospod župan Arsenovič (pardon, občina), urgentno kupite gospodu Majheniču transformator.