Napad na ameriški Kapitol, ki se je zgodil 6. januarja, in to v trenutku, ko je kongres ZDA potrjeval rezultate zadnjih predsedniških volitev, bi moral biti budnica za ameriški poslovni svet. Toda pogled večine sektorjev in podjetij je bil usmerjen drugam. Nacionalno združenje proizvajalcev (NAM) se je na napad dejansko odzvalo z ostro izjavo, v kateri je obsodilo nasilje ter politične voditelje in organe kazenskega pregona pozvalo, naj nemire ustavijo. "To nista red in mir. To je kaos," so zapisali predstavniki združenja. "To je vladavina drhali, ki je nevarna."
Ta izjava NAM je bila v medijih deležna veliko pohval, zlasti ker gre za skupino, ki je dolgo časa podpirala ameriškega predsednika Donalda Trumpa. Nedvomno gre za boljši odziv, kot so si ga privoščili kongresni republikanci, ki so celo po napadu na Kapitol promovirali Trumpove laži o volitvah. Toda izjava NAM na koncu ne bo dovolj. Med sedanjo politično krizo nista na kocki samo "red in mir", ampak sam demokratični konstitucionalizem.
Navsezadnje "red in mir" uveljavi vsak tretjerazredni diktator, potem ko se zavihti na oblast, vseeno, na kakšen način. V tem smislu je vladavina drhali pogosto nujen intermezzo pri prehajanju z ene "ureditve" na drugo. Bolj pomembno je, v kakšni meri posamezna politična ureditev upošteva demokratična in ustavna načela. To je kriterij, po katerem ločimo ureditve, ki bi jih morali strmoglaviti (bodisi z revolucijo bodisi kako drugače), od tistih, ki bi jih morali zaščititi z vsemi razpoložljivimi ustavnimi sredstvi.
Za socialni mir in gospodarsko blaginjo je pomembno, da se držimo pravil igre. Toda velike korporacije v ZDA in drugod po svetu so "vladavino prava" predolgo podpirale zgolj z besedami, medtem ko so hkrati lobirale za zanje ugodne zakonske spremembe. Večina "reda in miru", ki ga želijo ohraniti, obstaja v njihovo lastno korist, ne glede na to, kako so volivci glasovali ali kaj povprečna gospodinjstva v resnici potrebujejo od vlade.
Velike korporacije nadzirajo politični proces, vendar ne s trdnejšimi, boljšimi argumenti, ampak z denarjem. Svojo vlogo je pri tem odigralo tudi ameriško vrhovno sodišče, ki je v sodnem primeru nevladne organizacije Citizen United proti Zvezni volilni komisiji razsodilo, da se pravica korporacij ali premožnih posameznikov, da porabljajo svoj denar za oblikovanje javnega mnenja, ne razlikuje od pravice fizičnih oseb do svobode izražanja.
Trumpova administracija je v preteklih štirih letih velikim ameriškim korporacijam zagotovila bolj ali manj vse, kar so hotele. Znižala je davke na dobiček, odpravila številne regulacije, ki so jih uvedli, da bi finančni sistem obvarovali pred novo krizo, ter ukinila okoljske politike, čeprav so katastrofalne posledice podnebnih sprememb iz dneva v dan bolj očitne.
Če bi radi, da demokratični konstitucionalizem preživi, mora demokratično upravljanje prevladati nad poslovnimi interesi
Administracija je celo med pandemijo favorizirala velika podjetja pred majhnimi, premožneže pred navadnimi ljudmi. Navsezadnje so bili na položaje na zveznih sodiščih imenovani konservativni sodniki, ki naj bi dajali prednost velikim korporacijam, ne pa delavcem, okolju ali enakopravnosti ljudi različnih ras in enakosti spolov. Potem ko so štiri leta s pridom izkoriščale vse ugodnosti, bi od velikih korporacij morda pričakovali, da bodo demagogu v Beli hiši vendarle obrnile hrbet, ko je začel odkrito ščuvati proti ustavni ureditvi, na podlagi katere so bile te njihove koristi zakonsko kodificirane. Toda večina jih je le tiho opazovala, kako Trump širi laži o volitvah in procesu potrjevanja elektorskih glasov. Oglasile se niso niti tedaj, ko je svoje privržence hujskal k vdoru v Kapitol. Po poročanju spletnega portala Bloomberg so dogodke 6. januarja, ki so zahtevali pet smrtnih žrtev, z molkom pospremili tudi nekateri od predsednikovih najpremožnejših donatorjev. Medtem so se tehnološki giganti, ki so po nizu tožb in napovedanih antitrustovskih preiskavah že prešli v defenzivo, končno odločili uveljaviti svoja lastna pravila ravnanja. Spoznali so namreč, da odkrito laganje in spodbujanje k nasilju morda vendarle nista tako koristna za posel.
Oktobra 2019, na vrhuncu nove predvolilne kampanje, se je Mark Zuckerberg skliceval na prvi amandma ameriške ustave, ko se je soočil z zahtevami, naj zagotovi večji nadzor nad načini uporabe njegove platforme. Trumpov račun je dokončno zaprl šele potem, ko so nasilni izgredniki vdrli v Kapitol. Tudi Twitter, ki je bil Trumpova prižnica za ustrahovanje od prvega dne, ko je prevzel oblast, je predsednikov račun ukinil šele tedaj, ko po vdoru v Kapitol Trump ni nehal objavljati laži o volilni prevari.
Ni treba posebej omeniti, da je bilo zagovarjanje svobode govora za tehnološke gigante vedno priročna zvijača. Nobeden od največjih družbenih medijev dejansko nikoli ni deloval kot nevtralen "trg idej". Ravno nasprotno, njihovi algoritmi so specifično zasnovani za razširjanje učinkovitih, čustveno nabitih sporočil, običajno brez razločevanja med verodostojnimi medijskimi hišami in poklicnimi propagandisti. Še hujše je, da velike platforme že dolgo vedo, da se njihovi uporabniki raje ukvarjajo z očitnimi lažmi kot s prikritimi resnicami in da jih je lažje nahujskati s sovraštvom in tribalizmom kot prepričati z argumenti.
Trumpove lažne trditve o volilni prevari in ukradenih volitvah so se po teh platformah razširile kot gozdni požar, čeprav so bile prav vse ovržene na več deset sodiščih, tudi če so jim predsedovali sodniki, ki jih je imenoval Trump. Pravzaprav sta facebook in twitter še naprej razširjala laži, ki si jih pred sodišči iz strahu pred pravnimi posledicami niso upali ponoviti niti Trumpovi odvetniki.
Ukinitev Trumpovih računov na družbenih medijih je sprožila razpravo med odkritimi kritiki cenzure v sovjetskem slogu in tistimi, ki trdijo, da lahko zasebna podjetja počnejo, kar jih je volja. Obe strani sta zgrešili bistvo. Tako kot vsa druga podjetja tudi tehnološki giganti delujejo v okviru pravnega sistema, ki temelji na demokratični ustavni ureditvi. Določanje pravil, po katerih naj bi delovali družbeni mediji, je naloga izvoljenih zakonodajnih teles in ne Zuckerberga, glavnega direktorja Twitterja Jacka Dorseyja ali kateregakoli drugega tehnološkega tajkuna. Zakonodajalci so tisti, ki odločajo, ali bi morale biti te platforme zaščitene pred odgovornostjo za vsebine, ki jih razširjajo, in na kakšen način ali pa bi morale biti opredeljene kot javne službe in temu primerno regulirane.
Če bi radi, da demokratični konstitucionalizem preživi, mora demokratično upravljanje prevladati nad poslovnimi interesi. Velikim ameriškim korporacijam preprosto ne moremo zaupati, da se bodo zavzele za demokracijo, potem ko so enkrat že pokazale svoje nezanimanje za demokratično ureditev, če že ne odkritega prezira do nje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
