(POGLED) Vem, koga ne bom volil

Slovenci pogosto za šankom razpredamo o politiki. Ko se bližajo volitve, še toliko bolj in več. No, morebiti ne več toliko za šankom, ampak pod vplivom covida vse bolj v zunanjih delih gostiln in barov. Za mizami, dovolj daleč stran, da ne pihamo drug v drugega. Saj veste, ko govorimo o politiki, so debate zelo burne. Zatorej je bolj kot za šankom varno zunaj, čeravno je malce bolj hladno. Ampak s toplo kavico ali čajem gre.

A pustimo to, kje razpredamo, to niti najmanj ni pomembno. Bolj zgovorno je to, da smo pred leti, ko nam je bilo prvikrat, pa v drugo, tretje ... dano demokratično in svobodno voliti, nismo govorili, komu ne bomo dali glasu, ampak predvsem, komu ga bomo dali. Čeravno nikoli ni bilo ne vem kako dobre izbire, so se takrat za naše glasove vendarle potegovali velikani slovenske politike, kot so denimo dr. Jože Pučnik, dr. France Bučar, dr. Spomenka Hribar, dr. Janez Drnovšek in tudi Milan Kučan, čeravno slednja nista nikoli prejela mojega glasu. Razen Drnovšek, ko se je z Markom Bulcem potegoval za člana predsedstva SFRJ, ampak takrat še nismo imeli povsem svobodnih in demokratičnih volitev, na katerih bi se lahko za vplivna mesta potegovali tudi nečlani takrat edine dovoljene stranke. 

Tudi Janezu Janši ali kandidatom SDS sem kdaj dal svoj glas, pravzaprav največkrat, ampak on zame že nekaj časa ni več velikan slovenske politike niti ne moja izbira. Čeravno se ima sam in ga imajo tudi vse njegove oprode za heroja, torej kopijo Volodimirja Zelenskega, heroja grozovite vojne v Ukrajini, ki jo je ukazal napasti in uničiti nerazsodni avtokrat Rusije Vladimir Putin.

Sem pa na žalost le nekaj tednov pred volitvami še tudi sam med tistimi, ki še ne vemo, komu dati svoj glas, in hkrati med tistimi, ki vemo, komu ga ne bomo dali. Namišljenemu heroju in politiku z vse bolj avtokratskim načinom vodenja zagotovo ne.

Ampak mi bi se morali pogovarjati, komu dati svoj volilni glas, in ne, komu ga ne bomo dali. Vse bolj se nagibam k temu, da bo za vse nas še najboljše, da niti ena naša stranka ne dobi več kot 20 poslancev in da jih čim več strank dobi vsaj štiri, torej toliko volilnih glasov, da lahko posamezna stranka prestopi parlamentarni prag. Če ne zaradi drugega, zaradi slabe izkušnje s tem, kar spremljamo v zadnjih dveh letih, ko vlado vodi stranka, ki ima več poslancev, kot jih imajo vse preostale vladne stranke (plus tiste, ki jo podpirajo) skupaj. In jih (in nas) reže kot salamo. To pa ni dobro. Boljše je imeti več različnih strank, z različnimi pogledi, željami, programi, četudi z manjšim vplivom, kot pa eno ali dve bistveno močnejši. Pri katerih, kot vidimo, lahko hitro zrastejo krila in si počasi začnejo domišljati, da si lahko dovolijo vse tisto, kar si lahko kakšen politik v sosednji Madžarski, Srbiji, Poljski ali bog ne daj v Rusiji ali Belorusiji, če se omejim le na evropske države.

Nič me ne bi motilo, če na desnici recimo SDS prejme največ 20-odstotno podporo, in kot zdaj kažejo volilne napovedi, podoben odstotek na drugi strani političnega pola Gibanje Svoboda. To ne eni ne drugi ne zadošča, da bi se prevzeli, misleč, da sta oh in sploh stranki. Pomeni pa, da bi se morali pošteno potruditi, da bi v svojo morebitno vlado privabili vsaj še 30 poslancev iz denimo štirih ali petih drugih strank. Včasih se mi je zdelo, da bi bilo preprostejše in koristnejše, da bi ena stranka imela recimo 40 poslancev in bi za normalno vladanje potrebovala le še eno srednje veliko z desetimi poslanci, danes sem vse bolj prepričan, tudi zaradi slabih izkušenj prej omenjenih držav (tudi pri nas), da se kaj takega ne sme zgoditi še kar nekaj volitev. Vse dotlej, dokler res demokratično ne dozorimo. Do tega pa je še daleč. Dotlej pa naj se stranke, tiste malo večje, naučijo dogovarjati in sodelovati (ne pa si jih podrejati) z manjšimi strankami. Pri tem me čisto nič ne bi motilo, če je vlada sestavljena iz povsem različnih strank. Ker vem, da tisto nesmiselno govoričenje o tem, da je nekdo levi ali desni, ni niti najmanj pomembno, ko se recimo delijo naše skupne dobrine. Že dolgo ni več teh delitev, so le delitve na naše in na nenaše. Ravno to je treba končno in za vedno preseči. Pa četudi z več različnimi strankami. Ne nazadnje smo se zato zavzemali, ko smo šli na svoje. Ko vsak glas nekaj pomeni, ne le glas enega in edinega. 

Sam bom na volitvah pri kandidatih in pri strankah gledal le to, kdo je za pridobitev nekih ugodnosti, lastnih ali strankarskih, pripravljen zaobiti našo zakonodajo. Ustava je pa še vedno dovolj jasna. In tisti, ki jo danes izigravajo, je ne upoštevajo, je tudi jutri ne bodo. Taki nikoli ne bodo dobili mojega glasu, vse dokler ne bodo prečistili svojih vrst.