Na dan zmage in dan Evrope je minilo sto let, odkar se je v kraju Forchtenberg med Heidelbergom in Nürnbergom rodila Sophie Magdalena Scholl, študentka, ki se je v zgodovino zapisala kot članica nemškega odporniškega gibanja proti nacistični diktaturi z imenom Bela vrtnica (Die Weiße Rose). Leta 1943 je bila zaradi miroljubnega protirežimskega delovanja pred nacističnim Ljudskim sodiščem v Münchnu obsojena na smrt in umorjena.
Sophie in njen starejši brat Hans sta ob začetnih pojavih nacizma verjela v ideale, ki jih je propagiral, bila sta tudi aktivna člana nacističnih mladinskih organizacij. Med enoletnim delom v državni delovni službi in ob drugih opravilih v korist vojne ekonomije je Sophie prebirala dela svetega Avguština ter v njih našla nov smisel življenja, ki je bil razlog za odločitev za odpor zoper nacizem. Sredi leta 1942, ko je začela študirati biologijo in filozofijo v Münchnu, se je z bratovo pomočjo seznanila s študentsko skupino, imenovano Bela vrtnica, ki je odklanjala nacistični režim. V delovanju skupine ni šlo za oboroženi odpor, temveč za ilegalno tiskanje in širjenje letakov, ki so jih s pomočjo študentske mreže širili tudi v Stuttgartu, Kölnu, Berlinu in na Dunaju. S pomočjo grofa Helmutha von Moltkeja so osnutki letakov s protinacistično vsebino prišli tudi v Veliko Britanijo. O njih so govorili na radiu BBC, letala RAF pa so jih trosila med preleti nemškega ozemlja. Letaki so bralcem sporočali, da je treba zrušiti nacistični režim in vzpostaviti novo, poduhovljeno Evropo.
Stota obletnica rojstva Sophie Scholl, obglavljene študentke, ki je Nemčiji vrnila obraz
Pojav protirežimske literature v nacističnem osrčju je vznemiril oblasti in spodbudil intenzivno policijsko preiskavo. Februarja 1943 je gestapo posumil, da za letaki stojijo študentje iz Münchna. Ko sta 18. februarja 1943 Sophie in njen brat Hans na Univerzi v Münchnu trosila letake, ju je zalotil hišnik, sicer član jurišnega oddelka SA. Več ur sta ju nato zasliševala univerzitetni svetovalec in rektor univerze ter na koncu poklicala gestapo. Med kasnejšo preiskavo sta Sophie in Hans skušala zaščititi druge člane Bele vrtnice tako, da sta sama sebe predstavila kot edina in glavna akterja razpečevanja letakov. Štiri dni kasneje ju je Ljudsko sodišče pod predsedovanjem proslulega sodnika dr. Rolanda Freislerja - ta je sam ali v senatu v sodniški karieri poslal v smrt okoli 5200 ljudi - zaradi "izdaje domovine, pomoči sovražniku, priprave veleizdaje in spodkopavanj obrambe države" obsodilo na smrt. Še isti dan so Sophie, Hansa in 20. februarja aretiranega Christopherja Probsta v zaporu München - Stadelheim obglavili z giljotino.
Zgodba Sophie Scholl je bila opisana v knjigah in večkrat tudi prikazana na filmskem platnu, nazadnje leta 2005 v filmu Zadnji dnevi Sophie Scholl režiserja Marca Rothemunda, ki je film posnel po scenariju Freda Breinersdorferja z Julio Jentsch v glavni vlogi. Leta 2006 je bil film nominiran za oskarja za najboljši tujejezični film. Usoda Sophie Scholl pa ima dejansko in sila simbolično povezavo tudi s Slovenijo. Sodnik Roland Freisler se je nekaj tednov po obsodbi treh članov Bele vrtnice preselil v Celovec, kjer je 9. aprila 1943 na enak način usmrtitve obsodil trinajst Slovencev iz Sel, Borovelj in Železne Kaple na Koroškem. Smrtno kazen jim je namenil zato, ker so bili Slovenci (to je v obtožbi posebej poudarjeno) in ker so se prvi v Avstriji upali upreti nacističnemu režimu. Julija 1944 je obsodil tudi očeta in hčer ter še eno vaščanko iz Šentvida v Podjuni, ki so jih nato leta 1945 obglavili v Gradcu. To se je zgodilo približno sočasno s tem, ko so anglo-ameriški bombniki 3. februarja 1945 porušili stavbo Ljudskega sodišča v Berlinu, v njej pa je umrl tudi sodnik Freisler. {api_embed_photo_R30}662765{/api_embed_photo_R30}
In druga, simbolična povezava. Dva dni za Sophie Scholl, 11. maja 1921, se je v Mariboru rodila slovenska upornica Slava Klavora. Nemško Sophie in slovensko Slavo so tako povezovali bližnji dan rojstva, ideali svobode in upora proti tiraniji, povezala pa ju je tudi podobna usoda. Slava Klavora je umrla 24. avgusta 1941 pred nemškim strelskim vodom ob zidu mariborskega sodnega zapora.
Obe simbolizirata najboljše v značaju svojega okolja.
Izročilo Sophie Scholl je pred dnevi dostojanstveno manifestirala nemška veleposlanica v Ljubljani Natalie Kauther, ki je v nagovoru ob odkritju spominske plošče slovenskemu uporu proti fašizmu v Vidmarjevi vili na Večni poti ob opravičilu za medvojna dejanja povedala, da na nemškem veleposlaništvu čutijo veliko odgovornost, da ohranjajo spomin na to, kar se je dogajalo pred 80 leti. Hvala, gospa veleposlanica, da ste nas posredno spomnili, kaj ob spominu na Sophie iz Forchtenberga in Slavo iz Maribora menda čutimo tudi mi, ki na njune mladostne ideale in življenjski usodi ne bi smeli pozabiti, medtem ko bi vi lahko mirno, brez slabe vesti pogledali vstran.
Hvala, ker niste.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
