(POLEMIKA) Ali Mariborčani res potrebujejo sežigalnico odpadkov?

Občutljivost javnosti do okoljskih tematik, ki neposredno vplivajo na kvaliteto življenja in življenjskega prostora, se v zadnjih letih eksponentno viša. Če je še do nedavnega veljalo, da je tako imenovani okoljski aktivizem izključno v domeni mlajših in marginaliziranih skupin, je kampanja v zvezi z referendumom o Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o vodah nedvomno pokazala pronicanje okoljske zavesti v medgeneracijski družbeni mainstream. V teh časih, ko smo preživljali oziroma še preživljamo čas izključno doma in v zelo ozkem okvirju lokalne resničnosti, smo začeli bolj ceniti okolje, v katerem živimo, pri čemer od ključnih javnih akterjev upravičeno pričakujemo, da bodo s svojim delovanjem prispevali k izboljšanju bivalnih pogojev občank in občanov in hkrati zadovoljevali potrebe družbe.

Diskusija o termični izrabi komunalnih odpadkov se je razmahnila predvsem v zadnjem desetletju. Napačno je videnje, da termična izraba predstavlja del prehoda v krožno gospodarstvo, saj je v tem kontekstu predvidena zgolj kot zadnja rešitev za preprečevanje odlaganja odpadkov na odlagališča, in še to samo tam, kjer objekti za termično izrabo že stojijo. Evropska komisija že nekaj časa daje jasne signale, da novogradnjam objektov za termično izrabo ni naklonjena. Tako je z Uredbo (EU) 2020/852 z dne 18. junija 2020 o vzpostavitvi okvira za spodbujanje trajnostnih naložb eksplicitno izločila sežiganje odpadkov in izpostavila prednosti naložb, ki bodo zmanjševale sežiganje in odlaganje, s čimer je trajno zaprla vrata financiranju projektov termične izrabe s strani povratnih ali nepovratnih sredstev EU in njenih organizacij (EIB, EBRD idr.). S tem je sledila politikam nekaterih držav, ki so že poprej začele samorefleksijo na področju termične izrabe komunalnih odpadkov in so si zastavite ambiciozne cilje, kako postopno opustiti termično izrabo (na primer danski Junijski dogovor iz leta 2020).

Upoštevaje, da ima Evropa zelo ambiciozne cilje na področju recikliranja odpadkov, ki jih bo že tako težko dosegla, bo v prihodnjih letih primorana dodatno zaostriti politiko do termične izrabe. Obrisi takšnih zaostritev se že izkazujejo. Zelo vplivna mreža mednarodnih nevladnih organizacij Zero Waste Europe je s podporo iz nepovratnih evropskih sredstev v oktobru 2021 pripravila študijo vključevanja objektov za termično izrabo komunalnih odpadkov v shemo trgovanja z emisijskimi kuponi. Takšna vključitev objektov termične izrabe v shemo bi bila vsekakor na mestu, saj je večina sežganih komunalnih odpadkov po izvoru narejena iz neobnovljivih, fosilnih virov, hkrati bi zajeten nov strošek emisijskih kuponov, ki se bo na koncu dneva prelil na položnice občank in občanov, spodbudil hitrejše opuščanje termične izrabe, kar bi prispevalo k doseganju okoljskih ciljev.

V Mariboru je projekt izgradnje objekta za termično izrabo komunalnih odpadkov preživel že kar nekaj županov. Kljub izrednemu napredku v razvoju novih tehnologij na področju recikliranja, spremembi politik in predvsem spremembi dojemanja okolja in omejenosti naravnih virov se zdi, da premisa projekta še zmeraj sloni na nekih drugih časih in se venomer vrti okrog parole "energetska samozadostnost", ki je še posebej privlačna v sedanjem času naraščajočih cen energentov. Vsekakor bi jo bilo mogoče doseči z vzpostavitvijo objekta za termično izrabo, vendar se ob tem premalokrat vprašamo, za kakšen strošek (ekonomski, okoljski, socialni) in s kakšnimi posledicami. Če leta, desetletja svoje napore usmerjaš izključno v en težko uresničljiv cilj, se ti kakopak lahko pripeti, da na tej poti spregledaš (boljše) alternative.

Že leta 2016 je Maribor v Evropi požel pozornost s predstavitvijo inovativnega modela krožnega gospodarjenja s sekundarnimi surovinami, kot so reciklirani odpadki, odvečna toplota, odpadna voda, kot novega modela upravljanja. In je nato leta 2018 kot eno redkih mest sprejel tudi Strategijo prehoda mesta Maribor v krožno gospodarstvo. Sledilo je načrtovanje in gradnja sortirnice, ki po zadnjih podatkih poslovno rešuje Snago, slednja pa celotno mariborsko komunalo. Vmes je na obravnavano temo mesto pridobilo še nekaj projektov, financiranih iz nepovratnih sredstev EU, nato pa se je Maribor nekako ustrašil vloge razvijalca krožnega gospodarjenja in se pričel pod interesnimi pritiski preusmerjati nazaj v sledilca bolj ali manj preživetih praks.

 Kot je bilo mogoče razbrati iz medijev, je investicijska vrednost projekta sežigalnice v Mariboru ocenjena na 45 milijonov evrov. Finančno tako obsežna investicija, ki predstavlja nekje polovico letnega prometa vseh podjetij, združenih v Javni holding Maribor, bo v naslednjih vsaj dvajsetih letih nase vezala večino danes že ločeno zbranih komunalnih odpadkov, da bi lahko upravičila svojo ekonomsko vzdržnost, s čimer bodo ti tokovi, ki bi se jih v večini dalo reciklirati v nove surovine, za zmeraj izgubljeni. Povsod po svetu se v upravičevanje investicij v termično izrabo pojavlja očitek, da vseh odpadkov ni mogoče reciklirati in da bo nekaj teh zmeraj lahko namenjenih zgolj za sežiganje. Slednje samo delno drži, saj je mogoče večje ponore odpadkov krožno uporabiti npr. v gradbeništvu, tako da govorimo o manjšem deležu vseh nastalih količin odpadkov, ki so nereciklabilni. Objekt termične izrabe v predlaganem obsegu bo potreboval znatno večje količine vhodnih odpadkov, da bo upravičil svoj ekonomski obstoj in zadostil proizvodnim kapacitetam.

Ni zameriti energetskim podjetjem, da želijo kuriti, to je na neki način njihova naloga, vendar tako obsežen projekt termične izrabe, kot je predlagan v relativno zelo majhnem Mariboru, zahteva dialog z vsemi deležniki v širšem okolju, preden bo znana končna odločitev. Danes tega dialoga v Mariboru ni čutiti. Vlada občutek, da želi argument moči premagati moč argumenta, kar smo pripravljavci Občinskega programa varstva okolja MOM za obdobje 2021-2030 precej grobo izkusili na lastni koži. Prav tako se zdi, da med politikami javnih podjetij na področju ravnanja z odpadki in uporabe sekundarnih surovin vlada kakofonija, saj bi določeni že obstoječi projekti recikliranja neposredno ogrozili obstoj objekta za termično izrabo, ker bi mu odrekali vhodne vire. Tudi pri izbiri lokacije ni nezanemarljivo, da bodo okoljsko že tako zapostavljeni prebivalci Tezna pahnjeni v še večjo eksistencialno distopijo.

V maju 2020 je mestna uprava v Londonu na svojih straneh pogumno objavila poročilo o učinkih na zdravje zaradi emisij iz energetskih obratov za izrabo odpadkov v Londonu. V poplavi skrb zbujajočih podatkov najbolj izstopa ugotovitev, da je 15 smrti prebivalcev Londona na leto posledica emisij dušikovih oksidov in trdnih delcev, ki prihajajo iz naprav za termično izrabo. Takšne znanstveno dokazane in utemeljene posledice v očeh normalnega, čutečega človeka v celoti izničijo kakršnokoli ekonomsko elastičnost projekta. Torej, če se bomo v prihodnje v Mariboru greli s toploto, proizvedeno iz termične izrabe odpadkov, bomo pri nas doma raje oblekli puloverje.