"Pet let je dovolj, da se dokažejo na trgu in začnejo plačevati najemnino." To ni še en komentar povprečnega hejterja na socialnih omrežjih, ampak so izrečene besede mariborskega župana Saše Arsenoviča, ki jih je podal v svojem nedavnem intervjuju za sobotno prilogo časnika Večer. Odgovor se nanaša na njegovo vprašanje o upravičenosti nevladnih organizacij do brezplačne najemnine v občinskih, torej javnih prostorih. V intervjuju, ki je bil del širše tematske razprave o gentrifikacijskih procesih, smo lahko prebrali županovo videnje razvoja Maribora ter ob tem zaznali logiko, ki jo zasleduje pri nekaterih pomembnejših vidikih upravljanja mesta. Tako smo v nekakšnem vmesnem merjenju dosežkov mandata, ki se počasi preveša v zadnjo tretjino, lahko brali o njegovih pogledih na gospodarstvo, razvoj, urejanje mestnega središča, kolesarsko infrastrukturo, skrb za socialno šibke in podobno. Pri tem smo med drugim prebrali, da se spogleduje z Londonom in Ljubljano kot modeloma multikulturnih prestolnic ter da si intimno želi na podoben način reinkarnirati multikulturnost Maribora, še iz časov pred več kot stotimi leti. A kako naj to ve nekdo, ki je rojen in živel v povsem drugem času, kot je Maribor v imaginariju avstro-ogrskega imperija? Takšen poskus je lahko zgolj surogatni približek, zgrajen na sodobnem konceptu kapitalizma, potrošništva in masovnega turizma. Takšni sta tudi zgodbi Ljubljane in Londona, kjer so v zadnjih desetletjih zaradi posledic gentrifikacije, ki so jo pospeševali tuje naložbe, dvig cen nepremičnin, privatiziranje javno dostopnih prostorov in odhodi številnih avtohtonih prebivalcev, dosegli, da sta mesti izgubili svoj prvotni značaj. Torej lokalno avtentičnost sta zamenjali z generičnim potrošniškim bliščem. In v takšnem mestu je črta ločnica kapital, kdor ga ima, je dobrodošel, kdor ga nima, je avtomatično v položaju drugorazrednega in nezaželenega. Torej je z njim nekaj narobe in mu je treba pomagati.{infobox-quote_full}163412{/infobox-quote_full}
Tukaj pridemo do prve točke županovega problematičnega razmišljanja, ki kaže na nezmožnost videnja in razumevanja onkraj lastnih zabetoniranih predstav. Močno gospodarstvo je prvi predpogoj za učinkovito reševanje problemov socialno šibkih, ranljivih in izključenih skupin, razume župan. Takšen pogled je značilen za humanitarizem kapitalskih elit, ki za opravičevanje brezkompromisnega boja za dobičkom gladijo svojo javno podobo s humanitarnostjo do šibkejših, namesto da bi skrbeli za ustvarjanje razmer za njihovo opolnomočenje.{api_embed_photo_L30}673640{/api_embed_photo_L30}
S tem se vzpostavlja relacija med gospodarstveniki - generatorji presežne vrednosti, ki nam omogočajo, da smo kot družba sploh lahko socialno čuteči, ter vsemi drugimi, ki živijo (v brezdelju) na plečih gospodarstvenikov. In župan se tukaj postavi v vlogo gospodarstvenika, ki vsem drugim omogoča socialno blaginjo in družbeno vključenost. Vsi smo lahko samo srečni, da je takšen dobrotnik, ker sicer ne bi preživeli. S to izjavo župan samo potrjuje, da mora najprej elita nahraniti sama sebe, da lahko potem poskrbi za vse druge. Takšen pogled v Mariboru izpodbijajo številni posamezniki, ki so kot prostovoljci in aktivisti raznih organizacij ali sami v vsakodnevnem stiku z ranljivimi skupinami in s svojim delom dokazujejo, da za pomoč socialno šibkim ni treba biti gospodarstvenik, ampak je v prvi vrsti treba biti človek.
Druga sporna izjava se v intervjuju navezuje na upravičenost nevladnih organizacij do brezplačnega najema občinskih prostorov, kar so opazili in izpostavili v samem naslovu intervjuja že Večerovi uredniki: "Pet let je dovolj, da se dokažejo na trgu in začnejo plačevati najemnino". V tej izjavi se pokaže, da župan ne razume niti poslanstva niti namena nevladnih organizacij, ki po zakonodaji niso ustanovljene za to, da se dokazujejo na trgu, temveč za udejanjanje različnih javnih interesov. Nevladne organizacije v praksi najpogosteje pridejo do izraza tam, kjer je javna uprava (državna ali od lokalne skupnosti) prekratka s svojimi pristojnostmi, mehanizmi, idejami ali voljo. Torej tam, kjer država ali občina odpovesta, se po navadi pojavi nevladna organizacija, ki rešuje problem. Tudi pri tem vprašanju je županov pogled zelo problematičen in povsem ignorantski. Kaj bi za neko naravovarstveno, kulturno, zdravstveno, zbirateljsko, ljubiteljsko, rekreativno, prostovoljsko, družbeno angažirano ali socialno čuteče društvo pomenilo, da se dokazuje na trgu? V prvi vrsti bi na dolgi rok društva morala spremeniti svojo statusno-pravno obliko v d.o.o. S tem bi izginil tudi njihov osnovni namen, zaradi česar so sploh ustanovljena.{api_embed_photo}673859{/api_embed_photo}
Morda je slovenska specifika, da smo pri pogledu na razmerja med delom in nedelom, gospodarstvom in negospodarstvom preveč pikolovski ali podvrženi mentaliteti, ki razgalja naš kruto izključevalni nacionalni značaj v obliki pregovora Kdor ne dela, naj ne je! Vendar pa se je treba zavedati, da so v evropskem merilu nevladne organizacije razumljene kot del gospodarskega sektorja, saj med drugim soprispevajo k zaposlovanju predvsem mladih, ki so praviloma težje zaposljivi. Delež zaposlenih v nevladnem sektorju je na ravni EU že leta 2013 obsegal 5,42 odstotka, v Sloveniji pa zgolj 0,82 odstotka (podatek za leto 2017). V razvitih evropskih državah, recimo na Nizozemskem, je ta delež krepko nad desetimi odstotki. In kaj s takšnim vključujočim obravnavanjem statusa nevladnih organizacij ljudem v teh državah sporočajo? Da se doprinos v skupnost ne meri zgolj v denarju, temveč tudi v socialnem kapitalu. Zato je čas, da začnemo v lokalnih skupnostih uveljavljati modele, ki družbo 21. stoletja razumejo v vsej svoji kompleksnosti in paradoksalnosti. Izjava župana Arsenoviča iz prvega stavka je v tem pogledu zares hudo problematična. Če takšna pozicija meče na vse njegove uspehe veliko senco in poraja vprašanje, ali bo ob takšnem pristopu, ki ga ima župan, čez nekaj let sploh še delovala kakšna nevladna organizacija, pa obstaja kritično vprašanje širše.
Kako je ob naraščajoči neenakosti in že sedaj zaostrenem prepadu med bogatimi in revnimi ter vsemi drugimi problemi sodobne družbe sploh še možno voditi takšno politiko? In predvsem do kdaj? Iz zgodovinskih izkušenj se lahko naučimo, da poglabljanje socialne razslojenosti neizogibno vodi v družbene nemire in krize. Pozicija, da se nekdo za svoje delo v javno korist mora dokazovati na trgu in kjer se socialno ogrožene, kot kolateralno škodo gentrifikacije, rešuje s pokroviteljsko humanitarnostjo, je elitistična. Je slepa in gluha ter nesposobna razumeti onkraj lastnega okvira samozadostnosti. Prihodnjim generacijam bodo politiki morali dokazati, da v okviru svojih izvoljenih funkcij niso zgolj zastopniki interesov lukrativnih kapitalskih naložb, temveč znajo razumeti tudi socialno tkivo svojega lokalnega okolja, vključno s specifičnimi potrebami njegovih prebivalcev.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
